Sabina M. je bila ženska dveh vzporednih življenj. Zelo rada je sedela v mestnem parku in opazovala ljudi, ki so hiteli mimo. Običajno je z obema rokama objemala kup knjig, ki si jih je mimogrede izposodila v knjižnici. Bila je strastno in vso dušo ter telesom zaljubljena v čevlje.

Zabavno, kajne?

No, če smo pravični - nora je bila na salonarje. Višjo peto če so imeli, bolj jih je požirala z očmi. Že vrsto let je na skrivaj, ne da bi kdorkoli kaj vedel, raziskovala razloge in posledice ženskih odločitev, ki so spremljale nakupe čevljev. Skrbno je beležila podatke o psihosomatskih profilih perverznežev, ki so na skrivaj kupovali rdeče salonarje in se z njimi sprehajali po slabo osvetljenih mestnih ulicah. Eden najbolj znanih oblikovalcev čevljev Christian Louboutin, s katerim se je dopisovala preko mailov, ji je pred dnevi sporočil, da bodo v njihovih delavnicah izdelali salonarje z dvajset centimetrsko peto, kar bo rekord v zgodovini. Ko je znani estetski kirurg Mike Comins, tudi sam začuden nad ženskami, ki so pripravljene tvegati lastno zdravje samo zaradi čevljev, obiskal Bled, sta se srečala ob kremnih rezinah in kot stara znanca klepetala pozno v noč.

''Saj ne zna slovensko!'' se je butasto zarežal Najdražji, ko je malo pred polnočjo zapeljala avto v garažo.

''Pa zato meni Angleščina še nikoli ni delala težav,'' ga je za spoznanje preveč ostro zavrnila in ga, tako kot zmeraj, ko sta bila sama, poredno zagrabila za rit.

Nekoč, bilo je ravno v času družinskega kosila, je nepremišljeno zinila.''Odločila sem se, da bom napisala knjigo o rdečih salonarjih.''

Tašča je za trenutek onemela in potem jezno vrgla žlico kraj krožnika:''Kakšna neumnost! Pojdi raje na vrt, pa uredi gredice, ki so polne plevela!''

Najdražji je sklonil glavo in se zahihital:''Madona, kakšno babo imam!''

Sosedi Poldki, ki je bila brez dlake na jeziku, je nehote ušlo:''Ne bodi nora! Saj si le ena uboga poštarica! Nihče te ne bo jemal resno!''

Sabini so njene besede, ostre kot nož, segle do srca.

Prsti, ki so držali jedilni pribor, so se tresli od razburjenja. Imelo jo je, da bi zajokala od hudega.

''Kako si drzneta?!'' so govorile njene oči, ko je zdrsela s pogledom od ene do druge.

Butasta poštarica!

Boste že videli hudiča!

Z vso divjo, in še bolj strastno norostjo se je lotila dela. Dokazala jim bo, da so se motili, pa naj stane kolikor hoče!

Obiskovala je stare, upokojene čevljarje, filmske igralke, trgovke, kurbe, morilke, prevarantke in zgledne družinske dame.

Mapa, v kateri je hranila podatke svojih raziskovanj, je postajala vedno bolj polna. Kmalu je ugotovila, da so čevlji z ošiljeno, tudi več kot 16 cm dolgo konico, nakazovali ugled človeka. Daljša kot je bila konica, pomembnejša je bila oseba. Podobno se je z njenim ugledom višala peta.

Katarina Medičejska (1515-1589) je poskrbela, da so čevlji dobili pridih mode in niso bili več

pomembni samo zaradi svoje funkcionalnosti. Dodala jim je kar 10 cm. Ti čevlji so

postali prava uspešnica!

Okoli leta 1600 je čevljar Nicholas Lestage oblikoval čevlje z visoko peto za Ludvika XIV.

Francoskega. Nekatere pete so imele več kot 10 cm in večinoma so bile okrašene z različnimi

prizori iz bitk. Čevlje z rdečo peto je dovolil nositi le članom svojega dvora, poleg tega pa je

zaukazal, da nihče ne sme nositi čevljev, višjih od njegovih. Ko je raziskovala čevlje in tudi vse ostale dolžine Napoleonovega telesa, se je pogosto nasmejala do solz!

Tip je namreč napovedal vojno tudi visokim petam in jih je do določene mere tudi ukinil.  V 17. stoletju so bili ženski čevlji narejeni iz svilenega žameta, ki je pokrival leseno platformo okrašeno s srebrno čipko, srebrnimi žebljički, pokriti pa so bili s svilo, obrobljeni s srebrno čipko in zaključeni s svilenim čopkom.

''Vsi nosimo srce na podplatih,« je slišala reči June Swann, angleško strokovnjakinjo za zgodovino čevljev. Žal ji je bilo, da ni osebno spoznala Salvatora Ferragama, ki je ženskim čevljem dodal erotični pridih.

 Namrdnila se je, ko je slišala, da je imel Roger Vivier, eden najbolj inovativnih oblikovalcev obutve 20. stoletja, raje moške kot ženske nožice.

Njegove čevlje so nosile angleška kraljica Elizabeta II.,igralka in pevka Marlene Dietrich, Diana Vreeland in druge. Oblikoval je čevlje za znana imena mode, kot so Christian Dior, Yves Saint Lurent in Elsa Schiaperelli.

Nekoč je v trgovini povsem slučajno srečala nekdanjo sošolko Marto. Nikoli je ni marala, zato se je še sama sebi čudila, ker ji je v trenutku zanosa nepremišljeno zinila, s čim se ukvarja.

''Briljantno!'' je vzkliknila Marta. Na ustnicah ji je lebdel širok nasmeh, toda oči so ostale hladne.

Ko sta se razšli, ji je obljubila, da bo o raziskavi povedala sinu, ki je bil novinar. Čez kakšen mesec, ravno v času, ko so se najpomembnejši stebri slovenskega naroda pripravljali na volitve, je v reviji Tempo, o njeni raziskavi objavil krajši člančič.

Nekoč, ko je bila na smrt utrujena od celodnevnega tekanja po muzejih, knjižnicah in različnih arhivih, je vstopil v delovno sobo njen Najdražji, besen kot tiger, kajti ravnokar mu je prekipelo mleko.

''Madona, ljubica moja, a bi dvignila rit in se lotila kakšnega pametnega dela?!'' je sitnaril, medtem ko je vihtel s krpo tik pred njenim nosom.

Skočila je s stola, ga burno objela in poljubila na lice!

''Mleko bo nama še tisočkrat prekipelo, a takšne knjige, kot jo pišem, ni napisal še nihče!''

Najdražji je zavil z očmi, kajti ni mu šlo v glavo, da bi bila njegova žena sposobna takšnega podviga. Pa kaj bo s knjigo! Mar ne bi bilo bolje, da bi šla pod tuš, smuknila v rdečo kombinežo in ga s sladkim nasmeškom povabila k sebi v posteljo?

Zamahnil je z roko, za trenutek je pomislil, da je mogoče že v meni, a si več kot toliko ni belil glave, zlasti ne potem, ko je zvečer res zlezla na njegovo stran postelje in se močno privila k njegovemu hrbtu.

Bilo je ravno sredi aprila, za vsakim šankom so padale stave o tem, kdo od politikov je pošten in kdo baraba, ko so se začele po vasi širiti čudne novice.

''Govori se, da tvoja žena piše nekakšno knjigo o čevljih. Idejo pa je menda ukradla doktorici K.K.?''so vaščani najprej napadli Najdražjega.

Sanjalo se mu ni, kdo si je to izmislil, vseeno pa je vsakemu, ki mu je zastavil pot, odločno povedal:''To pa ne drži! Res nekaj piše, a vse, kar je že naredila, je njeno delo. Jamčim! Od nikogar ni prepisovala in te doktorice sploh ne pozna!''

Neki Edi, ki se je priselil iz Ljubljane in je o vsem vse vedel, je nesramno pljunil na tla:''Ne more ena brezvezna poštarica delat takšne raziskave, matr ji!''

Tone, predsednik Krajevne skupnosti pa je pripomnil:''Če v Ljubljani, na odboru naše stranke, trdijo, da je kradla – je tatica. In to brez pardona! Naša beseda pač nekaj velja.''

Naslednje jutro Sabino pokliče njen Šef. Posede jo za mizo v svoji krasni, svetli in z rožicami obdani pisarni, pri tajnici naroči kavo za obiskovalko, potem pa se namesti v naslonjač in jo z maziljenim glasom pobara:''Nekaj se govori, da si kradla. Idejo o rdečih čevljih ali kaj?''

Sabina je na široko odprla usta, želela je nekaj reči, a ji je zmanjkalo zraka, zato je le pobledela in se začela tresti kot šiba na vodi.

''Niiččč niiisem kkkradlaaa….Saj veste, da nisem takšna! V življenju še nisem naredila nič slabega!''

A Šef je le žalostno zmajal z glavo.

''Vsa Ljubljana govori le o tebi in doktorici K.K. Piše tudi v vseh časopisih. Že mora biti res!''

Sabina je sunkovito zmajevala z glavo. Oči so se ji napolnile s solzami.

Ko je bila med vrati, ji je Šef še zadnjič zaril nož v hrbet:''Tatic pri nas ne bomo prenašali.''

''Ljudje božji, obožujem rdeče čevlje z visoko peto, ljubim jih, mar ne vidite tega?''je kričalo njeno srce.

Doma se je ulegla na kavč, se pokrila z brisačo, vzela apaurin in – ker ji ni pomagal- neutolažljivo zajokala.

Preklela je novinarje, še najbolj pa sebe, da je bila takšna šema in je naokoli čvekala neumnosti!

Šele proti večeru, ko sta šla otroka na trening, se je skobacala pokonci in se odvlekla do računalnika. Počasi, od besede do besede je prebirala napisano. Domala ob vsakem stavku se je živo spomnila, ob kakšni priložnosti se je dokopala do številnih, zelo dragocenih podatkov.

Na srečo je še zmeraj hranila glasovne posnetke, ko se je pogovarjala z mnogimi tako v Sloveniji kot v tujini.

Zjutraj, že zarana, je odločno sedla v avto in se odpeljala v Ljubljano.

''Prosim, če pokličete dr. K.K., nekaj bi jo rada pobarala,'' je prosila vratarja pri vhodu na Fakulteto. Ta jo je čudno pogledal in namrščil obrvi:''A vi ste tisti?''

Začudeno ga je pogledala.

''Bolje bo, če greste domov. Gospa doktorica vas v nobenem primeru ne bo sprejela!''

Pri teh besedah se je kradoma ozrl okoli sebe in ko je bil prepričan, da ni nikjer nikogar, se je sklonil čez pult ter zašepetal:''K.K. je nevarna ženska, samo stran od nje!''

Sabina se je obrnila in zbežala na ulico.

Ko je vsa preplašena sedla za volan, je mobilni telefon predirljivo zarezal v zatohlo tišino.

''Danes ostanite doma. Ni vam treba priti v službo, lahko pa si kupite časopis in preberete, kaj ste nam zakuhali,'' je Šef grmel na drugi strani.

Sabini so klecnila kolena. Na bližnji trafiki je visel plakat, na katerem je pisalo: ''Poštna uslužbenka Sabina R. mi je ukradla dvajsetletno delo''.

''Se mi sanja ali blede?!'' se je zgrozila, ko se je zazrla v velikanske, mastne črke.

 Za trenutek je zaprla oči in se do krvi ugriznila v ustnico.

Ni sanjala.

Naslednji teden je Sabina dobila poziv z okrajnega sodišča.

OKR0ZN0 SODISCE V LJUBLJANI

Okrožno sodišče v Ljubljani je po okrožni sodnici B.  G. v pravdni zadevi

tožeče stranke: dr. K.K., Trostanojeva ulica 8,

Ljubljana, ki jo zastopa zakoniti zastopnik J. F. proti toženi stranki, Sabini G. uvedla postopek zaradi protipravne prilastitve strokovnega gradiva z delovnim naslovom ''Rdeči čevlji''.

Prva obravnava  se bo vršila 5. maja ob 11.00 uri v sobi 6.

Še isti večer so o rdečih čevljih poročali na POP TV in na Kanalu A. Nek snemalec osrednje SLO TV je ves dan čepel v zasedi pred Pošto, ker, očitno, ni bil seznanjen z dejstvom, da so Sabino medtem že odpustili iz službe. Nihče pa je ni poiskal doma, da bi jo vprašal, kaj je res in kaj ne.

''Vse, kar sem napisala, je moje lastno delo!'' je hlipala pred naveličanim odvetnikom, ko je poiskala brezplačno pravno pomoč.

''Nič vam ne morem pomagati. Gospa dr. K.K. ima veze in poznanstva. Celo v samem vrhu politike. V vsakem primeru boste opleli,'' je še dodal, preden jo je postavil pred vrata, si natočil kozarec piva, dal noge na mizo in se lotil pisanja sms sporočila vroči blondinki iz drugega nadstropja.

Sabina je povsod, kamor se je obrnila, naletela na gluha ušesa. Drug za drugim so pred njo zaklepali vrata in nihče ji ni verjel, da je nedolžna.

Ostala je brez službe, tašča se je obrnila stran, ko jo je srečala na cesti, celo Najdražji se je vedno pogosteje zapijal v bližnjem bifeju.

''Nisem kriva, nedolžna sem!'' je stopila predenj, ko se je v poznih večernih urah, majavih nog zvalil čez prag.

''V kakšni državi živim?!''je ob treh zjutraj mrmrala v brado, ko je nepremično zrla v temo in tuhtala, naj izbere vrv ali plin.

''Nedolžna sem!'' je jokala, ko so jo končno prosili za izjavo novinarji.

A tisto, kar so potem objavili na televiziji, se je slišalo kot ''kriva sem''.

Svoje je povedalo tudi delovno predsedstvo Univerze.

''Stojimo za svetlim in  neomadeževanim likom kolegice, dr. K. K.!''

 Sabini je padlo na pamet, da bi bilo najbolje, da bi dr. KK svoje dokumente, ki naj bi ga ji ukradla, soočila z njenim.

Zahtevo je potem, ker so jo ignorirali vsi mediji po vrsti, objavila na svojem blogu.

Ni minil teden, ko je poštar vnovič prinesel pismo na katerem je bila štampiljka sodišča.

Tožba še za klevetanje, je pisalo v njem.

Daljnega sorodnika, ki je od daleč poznal predsednika države (občasno mu je očistil avtomobil) je prosila, če ji lahko uredi, da bi se z njim sestala.

Prošnja je bila molče odbita.

Ni minil dan, da mediji ne bi poročali o njeni domnevni kraji. Vaščani so se je pričeli izogibati kot hudič križu.

''Že mora biti tatica, če vsi pišejo, da je,'' so modrovali.

Dr. K. K. je sredi junija iz rok predsednika države prejela najvišje državno priznanje za zasluge za narod.

Sabino pa je na prvega julija povozil avto. Voznika, ki ga je vozil, niso nikoli izsledili.

PS

Dr. K.K. raziskave, katero ji naj bi domnevno ukradla dotična poštna uslužbenka, do danes, začuda, še ni objavila.

Afera pa ji je prinesla nesluteno slavo in simpatije širokih ljudskih množic. Čez noč je postala njihova ljubljenka.

Neuradno se je o njej pričelo govoriti, da ji je mesto predsednika Državnega zbora zagotovljeno.

''Čas je že, da Slovenci dobijo poštene in zaupanja vredne politike'', je komentirala, ko je zmagoslavno stala pred zbranimi poslanci.