Saj ni res, pa je, s temi besedami bi lahko ovekovečili začetek novega tedna!

Zakaj?

V časopisu Dnevnik so danes objavili članek z naslovom ''Ravnatelj kaznovan, ker je zaščitil domnevni žrtvi'', v nadaljevanju pa novinar potem zapiše, da je šolska inšpekcija zato, ker je zaščitil žrtvi domnevne spolne zlorabe (dve osnovnošolki) in domnevnima storilcema (tudi osnovnošolcema z iste šole) preprečil vstop v šolo, predlagala njegovo razrešitev.

Bi napisanemu rekli ''norost, ki ji ni para''? Logično, da ne, kajti podobne in še hujše izprijenosti so vpete v slovenski vsak dan, postale so del našega sobivanja in vedno redkejši so tisti, ki se še spotaknejo obnje. Kar ni le žalostno- je strah vzbujajoče.

Bližajo se volitve, ki bodo za našo skupno usodo odločilne, nekakšen politični ''saj ni res, pa je''.

 Žal se, tako kaže, nihče ne zaveda, da bo od politikov, ki jih bomo volili, odvisno, bomo obstali ali pa nas bodo le-ti za vse večne čase pokopali. Povsem na mestu je zato vprašanje, ali sploh kdo ve, za kaj sploh se zavzemajo stranke oziroma njihovi voditelji na prihajajočih volitvah?

Ja ali ne?

Ali pri tistih, ki jim pravimo ''novi obrazi'', veste, kakšno vizijo imajo? Kaj bodo spremenili, naredili drugače, kako bodo na pol crknjenega konja obudili k življenju, da bo spet funkcioniral in služil, kot je treba?

Pravite, da ne, ja, kako, z božjo voljo, pa potem javnomnenjske ankete kažejo, da bi- če bi bile volitve danes- zmagali tisti, ki pojma nimajo, kako bi in kaj bi?!

 Eden takšnih je pred dnevi celo napovedal, da mu bo, če zmaga, državo pomagal voditi tako imenovani svet modrecev, v katerem so sama znana imena, ki, prej kot ne, sodijo na smetišče zgodovine.

Mislite, da se rešitev težav, ki jih imamo, res skriva v takšnih odsluženih starcih, pardon - modrecih?

Srce mi joče, ker vidim, da niti minimalne zrelosti od sodržavljanov- kljub temu, da nas je politika že neštetokrat pustila na cedilu- še dolgo ne bomo doživeli.

Napočil je prelomen trenutek, ko bi morali Slovenci pozabiti, kdo od politikov je črn, kdo rdeč, kdo zelen ali moder.

Ostro in odločno bi jim morali - vsem po vrsti - ukazati, naj nehajo saditi rožice in nas poneumljati s floskulami. Od njih pa bi morali brezkompromisno zahtevati, da vržejo na mizo karte s programi, ki nas bodo reševali in ne, da mlatijo prazno slamo, ki ni od nobene koristi.

Od političnih kandidatov bi morali v en glas zahtevati, da nam povedo, kako bodo rešili državo pred korupcijo in grdimi strici, ki se- ker to koristi njihovim žepom - trudijo, da vse ostaja po starem. Zahtevati bi morali točne načrte o tem, kako rešiti zavoženo zdravstvo, kako pomagati šolstvu, da Slovenija ne bo več na repu po nepismenosti,. Od političnih kandidatov bi morali iztisniti konkretne ukrepe za oživitev gospodarstva, pa tudi o tem, kako poenostaviti državno upravo, da bo bolj prijazna državljanom.

Mislite, da sem črnogleda, ker se bojim, da ne bo nič iz tega?

Slovenska politična scena kaže tudi v naprej klavrno in žalostno sliko. Brez šlogarce si upam reči, da bo zmagal tisti, ki bo imel na svoji strani najboljši piar in, seveda, medije.

Programi in vizije…kdo bi se oziral na takšne malenkosti! Na cilje še manj...

Zgodovina se ponavlja in ponovno gre zgolj zato, da se ''staro'' še naprej ohranja, pa naj stane kar hoče.

Politični kandidati pa- tako kot je bilo že večkrat videno- trosijo floskule, laži in božajoče obljube. Če bo naneslo, da jim bo tekla voda v grlo, se bodo, kot je bilo slišati, povezali tudi s hudičem.

Aktualni trenutki niso ravno naklonjeni državljanom, ki želijo biti ozaveščeni in informirani, kajti zato bi morali investirati kar nekaj časa in miselnega napora. To pri od politike obsedenem Slovencu v povprečju sicer ne bi bil problem, žal pa se zatakne že pri prvem koraku, saj povprečen državljan verjame le ''svojim'', zlepa pa mu ne pade na pamet, da bi o slišanem razmišljal ali, bognedaj, različne politične programe celo primerjal med seboj.

Priznam, besede kot so:''Prizadevajmo se za družbo, ki vsakomur omogoči, da si lahko z lastnim delom ustvari dostojno življenje,''se krasno slišijo, a to pa je tudi vse!

Ljudstvo bo, pravzaprav to počne že ves čas, znova postavljalo na piedestal politične junake, ki ne bodo niti enkrat omenili, da bo treba šparat, šparat, šparat. Bogvarij, da bi se kdo od kandidatov spozabil in namignil, da bomo morali živeti od tega, kar sami ustvarimo!

Pogori prej, preden odide z odra!

Včeraj se je prišla poslovit Agata, skupaj s fantom odhajata v Nemčijo. Nad Slovenijo je obupala, saj je v minulih treh letih razposlala že na tisoče prošenj za delo, a brez uspeha. S popolnoma isto prošnjo, le prevedeno v nemščino, je – bolj za hec kot zares-  kandidirala na nekem razpisu v deželi Baden-Württemberg. Na veliko presenečenje je prišla v ožji krog in – zmagala.

''Nihče me ni vprašal, čigava sem, od kod prihajam, zanimalo jih je, kaj znam, kakšne so moje vizije. Zanimalo pa jih je tudi, kako funkcioniram pri teamskem delu,'' je še dodala, ko me je objela v slovo.

Prav pa je, da dodam, da so njene bodoče delodajalce fascinirali tudi podatki iz življenjepisa. V njem je navedla, da si je že kot otrok iz povprečne družine služila žepnino z nabiranjem borovnic, da je kot dijakinja delala kot prostovoljka pri Karitasu in gasilcih, da je kot študentka sodelovala pri mnogih, različnih projektih, ki niso prinašali le nagrad, temveč tudi široko paleto znanja. Da se je prostovoljno naučila španščine, ruščine in nekaj francoščine.

Na vprašanje, zakaj takšni kot je Agata, potegnejo kratko v Sloveniji, si pa odgovorite sami.