Aljana Primožič Fridauer

Francoski filozof André Glucksmann v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisième Mort de Dieu, izšla l. 2000) pravi, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja, tretjič v duši evropskega človeka XX. stoletja.

Danes sem že zarana, ob kavi, prebirala zadnje pisanje Branka Cestnika. Zgornje besede so iz njegovega bloga in se mi zdijo prepolne sporočilnosti, zato si jih drznem prilepiti tudi v uvodno, nedeljsko obarvano razmišljanje.

V preteklih dneh me je pogosto zamikalo, da bi se kdaj oglasila, pa povedala svoje mnenje, a sem se vsakič premislila.

Zakaj?
Zato, ker me je ob črednem nagonu, ki sem mu priča- danes še toliko bolj kot pred 20, 30 ali več leti – preprosto minilo. Čemu metat besede med slepe in gluhe, ko bi jih itak zgolj in samo potacali in posvinjali, ne da bi jih videli in slišali?

Te dni smo se za ''našim'' omizjem spet pogovarjali o tem in onem.  Ker se tako ''levi'' kot ''desni'' zbiramo enkrat mesečno že skoraj 18 let za eno samo mizo, so debate praviloma vroče in žgoče. Nenazadnje smo- kljub različnosti- kot ena družina, ki se dobro pozna med seboj!

Debate kljub vsemu niso nestrpne, bognedaj celo žaljive, saj smo se s trudom in muko naučili, da se, če je le mogoče, pogovarjamo o problemih in ne o ljudeh, ki te probleme ustvarjajo.

Vseeno pa zmeraj ne gre zlahka.

Tokrat smo si med drugim podajali vroč kostanj okoli Mercatorja. Irena, ki je v njegovi upravi pred davnimi leti - še v času Jankovića- delala, je rekla, da se ji je ob prodaji oddahnilo, saj bi družba ob takšnem vodenju šla prej ali slej v maloro. Pa ne le zaradi kreditov, ki so jih imeli najete pri več kot 55 bankah, tudi sicer... Jože je bil odločno proti, češ, ne moremo Mercatorja šenkat Hrvatom, kaj pa nacionalni interes, izgube delovnih mest, pa AB je jokala, pa sindikati so jokali, pa novinarji so jokali. A ga je Lojze hitro, nič kaj v rokavicah, a tudi mičkeno šovinistično postavil na realna tla, češ, da je tistih ta pravih, avtohtonih Slovencev v SLO itak že tako malo, da nam lahko že v naslednjem mesecu Hrvati- poleg ostalega- vzamejo še teran, pa se bodo pod Triglavom počutili kot doma.

Mi, avtohtonovci, prodane riti, smo pa itak navajeni hlapčevstva, anede?

Sledila je vroča debata o IQ povprečnega Slovenca, vendar o izsledkih le-te ne bi razpredala, ker so bili rezultati – s številnimi neizpodbitnimi dokazi - več kot ponižujoči za nacijo, ki se, kako zanimivo, šteje, da je med najbolj lepimi in brihtnimi v vesolju.

Ena od zanimivejših tez o tem, zakaj nič ne razmišljamo, je bila, da se je včasih pač preveč hodilo na proslave in različne partijske shode, danes pa – namesto da bi ljudje seksali in počeli kaj drugega, bolj zanimivega s svojimi sivimi celicami, kar bi jih prenavljalo in poživljalo – sedijo in bulijo pred ekrani ali berejo, kaj čvekajo medijsko najbolj forsirani politični veljaki.

Pogovor je nanesel tudi na Cerarja in Starmana. Pa se oglasi Špela:''Razlika med njima je v tem, da Cerar veliko govori, pa nič ne pove, Starman je v verbalnem izražanju bolj neroden, a njegove besede imajo težo, ker izhajajo iz prakse.''

Nakar Irena doda:''Ja, pozabljate, da je Starman je iz DL, to je nič vredno blago.''

Evo- pa smo bili tam, kjer ni muh.

Če kaj, smo si potem, ko smo popili drugo kavo, zaželeli, da bi že na naslednjih volitvah lahko volili kredibilne posameznike – in ne stranke, kateri dotični pripada. Kakšna Indija Koromandija bi to bila!

Žal bomo Slovenci tudi tokrat popušili in si skopali lasten grob še za naslednjih 50 cm.
Ko sem vprašala sosedo Mico, za koga bo volila, je izstrelila kot iz topa:''Za Cerarja, ker je takoooo lep in ima takoooo nedolžne učke.''

''Ja, kdo ti je pa to povedal?'

''Ja, vsi to govorijo. Pa še na televiziji so tako rekli.''

Evo, pa se je našel tipičen nivo razmišljanja povprečnega Slovenca.

V nestrpnem pričakovanju, da še Violeti Tomič & co uspe udejanjiti slogan ''tovarne delavcem'', pa smo na konju!