Minuli vikend je minil v znamenju praznovanj ob obletnici podrtja Berlinskega zidu, ki nekoč ni pomenil le politične, kulturne in socialne ločnice, temveč  je predstavljal tudi tehnično – zelo izrazito mejo – med zahodnim in vzhodnim svetom tistega časa. Na eni strani je ljudski razred vozil volkswagne, na drugi pa trabante, zaporožce, wartburge .

12. avgust 1961, potem, ko je več kot 3000 ljudi prestopilo mejo iz Vzhodnega v Zahodni Berlin, se je komunističnim oblastnikom v izprijenih glavah sprožil še zadnji alarm, ki jim je zapovedoval, da morajo ustaviti odliv prebivalstva na zahod. Sredi noči so sovjetske enote zaprle prehode in pričele z gradnjo približno 155 kilometrov dolgega Berlinskega zidu, ki je dokončno zapečatil usodo milijonov, ki so bili poslej obsojeni na revščino, strah, politično in siceršnje nasilje ter na životarjenje  po ruskem vzorcu.

Kljub strogim kaznim, je nemalo ljudi vseeno poskušalo srečo. Najbolj odmeven je bil poskus pobega 18-letnega Petra Fechterja, ki je na očeh javnosti izkrvavel do smrti pod streli policije.

Približno takrat, kot se je za osamosvojitev odločala Slovenija, so tudi Vzhodni Nemci začutili željo, da se rešijo zidov. Da zaživijo svobodno, kot se za človeka spodobi.

Žal se – podobno kot mi –  niso zavedali, da je pot od želje do svobode strašno dolga, mukotrpna in pogosto nepremostljiva…

Na začetku so sicer imeli – vsaj v primerjavi Slovenci – ogromno srečo, saj so vsi dobili pravico do vpogleda v svoje osebne Stasijeve kartoteke, obenem pa so poskrbeli, da tajni sodelavci Stasija in javni uslužbenci in politiki z obremenilno preteklostjo, niso nikoli več imeli dostopa niti do najmanjših vzvodov oblasti.

Kakšne Indije Kromandije bi lahko bili deležni Slovenci, če bi bili pametni, pa naredili enako, a, nismo?!

Slovenci svojega lastnega Berlinskega zidu, ki ga nosimo v glavah še vse do danes nismo podrli. Še več: že kar nekaj časa ga zelo vneto dograjujemo in obnavljamo.

Pa če se vrnemo k razlikam med Vzhodom in Zahodom Nemčije: o tem, kako težko se je znebiti komunizma, jasno pričajo tudi statistike. Dohodek na prebivalca je na Zahodu Nemčije še vedno občutno višji kot na vzhodni strani nekdanje železne zavese. Tudi brezposelnost ostaja višja, plače in pokojnine pa nižje in Vzhodni Nemci – kar je najbolj neverjetno – ob volitvah še zmeraj prisegajo na levico. Pa da ne pozabim: tudi delež iz državnega proračuna, ki je namenjen socialnim transferjem, je na V občutno višji kot na Z Nemčije!

Melita, ki že vse od padca zidu dela kot psihologinja na eni osnovnih šol v Vzhodnem Berlinu, pravi, da so številni tamkajšnji prebivalci po združitvi razočarani. Mnogi se v demokraciji in kapitalizmu niso znašli, pogrešajo občutek varnosti in povezanosti, mnogi tudi čutijo zamero do bogatejšega zahoda. Pričakovali so, da bodo z združitvijo tudi oni postali čez noč bogati, da bodo imeli na dosegu roke omaro, v kateri bo vsak trenutek dneva na voljo vse, česar si bodo poželeli. Mnogi se zato še po 25. letih težko privajajo na realnost, ki od njih pričakuje več samoiniciativnosti, da se sami- brez pomoč države, ki jo vidijo kot ata & mamo- postavijo na lastne noge.

A je težko spremeniti komunistično dresuro, saj na državo in na politiko- zelo podobno kot nekateri v Sloveniji – še zmeraj gledajo kot na nekoga, ki je dolžan poskrbeti za socialno varnost, stanovanje, šolanje in podobno. Tisti, ki so komunizem prerasli, iz Vzhodne Nemčije bežijo na Zahod, nazaj domov pa se zlepa ne vračajo.

”Pred 25 leti nihče ni niti pomislil, da so berlinski zidovi v glavah državljanov tako zelo trdovratni,” pravi Melita, ki ji je iskreno žal, ko tudi med mladimi opaža, da bi se- če bi se le mogli- radi vrnili v obdobje komunizma, s katerega se je z nevidnimi manipulacijami – s časovnim zamikom – izmilo kri, trpljenje in na stotisoče žrtev ter mu nadelo – tako kot v Sloveniji – pridih romantičnosti in blagostanja.

Od daleč opazujem ZL, zlasti Luko Meseca. Pogosto razmišljam o tem mladem fantu,  ki povsod, kjer se le pojavi priložnost, javno sanja o komunizmu, oziroma demokratičnem socializmu, saj je ista figa. Kako, kdaj in na kakšen način je zrasel ”berlinski zid ” v tako luštni in mladi glavi, pa je uganka, na katero ne najdem odgovora….

Melita je o ljudeh, ki jim je komunizem uničil dušo in duha, dala zanimivo primerjavo, ki pravi, da je biti čez noč  vržen v svobodni svet  -brez temeljev demokratizacije duha v glavi enako, kot bi od osebe, ki je celo življenje privezana na verigi, po izpustitvi zahtevali, da bo znala sama poskrbeti zase in se bo varno in mirno gibal na prostem.

Še beseda, dve o zelo bolečem, aktualnem dogodku, ki se posredno tiče nedavnih poplav, strahotno in grozljivo pa priča o tem, kako so nam naši lastni berlinski zidovi zvezali roke:Agencija za okolje (ARSO) ima za letos in prihodnje leto za vzdrževanje vodotokov na voljo 7,6 milijona evrov. Ustrezno urejeni vodotoki bi nas stali 25 milijonov evrov na leto. Teh ARSO nima, si pa zato na svojem dvorišču gradi novo stavbo v okviru projekta Bober. Cena: 32,9 milijona evrov.

Kaj počnemo mi? Nič! Čakamo, čakamo in verjamemo, da ima država zvezane roke!

Je pa zanimivo še nekaj: to, da imajo ujetniki berlinskega zidu raje stadion v Stožicah, nove, drage, počičkane mostove čez Ljubljanico, bleščeč Kongresni trg za pranje glav, kot pa urejene vodotoke, greznice, ceste in ostale za življenje potrebne dobrine. Pomemben jim je lažen blišč osrednje Ljubljane, in niti ne trznejo z očesom, ko kao ni denarja zato, da se obvarujejo življenja!

Toliko- da boste videli, kako si tisti, ki nas držijo ujete za Berlinskimi zidovi, na naš račun manejo roke.