Kozerija ob štrukljih in malo za tem

Podnaslov : Ana Jud + Kristjan Lapuh: PAZI SE LISICE

December mi je mil in drag ne le zaradi številnih filmov z božično vsebino, ki jih- ene in iste- že več kot let predvajajo na TV, temveč tudi zaradi Tinke, prijateljice iz mladosti, ki se vsako leto ob tem času najavi na štruklje. V petek se je uradno pripeljala iz Ljubljane zaradi nakupa čevljev in še česa, neuradno pa jo je prinesla lakota.

Vrsto let sva bili kot rit in hlače in večina njenih bivših ljubimcev- tudi dva zakonska moža- so ji jedli z roke, ker so od nje dobivali čudovita ljubezenska pisma. Sanjalo se jim ni, da jih ni pisala sama, temveč moja malenkost - v njenem imenu. Od te drobne goljufije sva imeli obe koristi: ona je mimogrede ujela fante na limanice, mene pa je njena mama pogosto vabila na kosila, kar je bilo sila dobrodošlo mojemu praznemu dijaškemu žepu.

Prav zaradi tistih kosil se še zmeraj čutim njen ''večni dolžnik'', zato ji vsakič, ko si tega zaželi, z veseljem skuham njene najljubše štruklje. Tokrat si je zaželela skutinih z obilo polivke iz masla, cimeta, drobtin in vanilijevega sladkorja.

Enkrat v zgodnjih osemdesetih so se najine poti razšle, kajti postala je slavna, cenjena, pričela je potovati po svetu in se družiti s pravimi ljudmi. Postala je desna roka nekega zanimivega uradnika, ki je znal poskrbeti za tiste, od katerih je imel koristi. Kakršnežebodi.

Zdelo se mi je logično in povsem normalno, da je pozabila name in se potem, ko je zagledala luč sveta knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, spet spomnila name.

''Kaj počneš?'' me je vprašala, ko sva polnih želodcev pili še kapučino.

''Nekaj želim napisati o knjigi Pazi se lisice,''odgovorim in porinem knjigo prednjo.

Na hitrico jo je prelistavala, potem pa se zapiči v ime avtorice.

''Pa ne, da je to tista Ana Jud?!'' zine in me malce presenečeno pogleda.

Prikimam. Kakopak- tista je.

''Si se že pozanimala, za vsak slučaj, da ti ta oseba ne bo v škodo?''nadaljuje.

''Kako to misliš?''

''Ja, mar ne veš, časi so takšni, da se ne moremo družiti s tistimi, od katerih nimamo kakšne koristi. Zapomni si to.''

''Ane J. v bistvu sploh ne poznam. Sva le fejstbukovi prjatl'ci.''

''Pa ti bo za pisanje o njeni knjigi plačala?''

''Ne.''

''Ja….zakaj pa potem to počneš??! Tisti, ki so zadolženi za pisanje recenzij te bodo upravičeno prijavili varuhu konkurence, tepka!''je Tinka zazijala od presenečenja in se za spoznanje odmaknila od mene, kot bi bila nenadoma kužna.

''Knjiga mi je všeč, pa bi jo rada razveselila. Kdo ve, mogoče bo Pazi se lisice še kdo kupil, jo prebral pa se ob njej zamislil.''

''Milenči moja, kolikor jaz poznam Ljubljano, bodo vsi mislili, da Ani želiš nekam zlesti, če pa to ne, bodo prepričani, da ti je za uslugo plačala. V današnjih časih nihče nič ne dela zastonj. To je nevarno.''

''Dejnodej, tako neumni pa Žabarji le niso, no!''

''Ne bodi naivna. Na vse gledajo zgolj skozi denar in koristi. Nihče ne bo niti mignil s prstom, če si za miganje ne bo nadejal plačila- takega ali drugačnega.''

''Sicer pa, so Lisice ljubič ali krimič?''

''Nič od tega. Sodobna basen z luštnimi ilustracijami. Vsak bi jo moral prebrati, ker lisica slači sodobnega človeka do obisti, da bralci potem sami vidimo, kakšno smrdljivo rit imajo nekateri.''

''Milena!!! Kako pa govoriš!''

''Pač! Včasih je tako, da je celo celofan povsem odveč, mar ne?''

''Če se ukvarjaš s kulturo, moraš biti bolj spoštljiva do slovenske besede…''

''Draga moja Tinka, ko govorimo o napakah, stranpoteh, o grehih, če hočeš, je treba udariti po mizi! Tudi z besedami. Ne gre drugače. Slovenci smo, žal, takšni, da nenehno igramo, potvarjamo sebe, zgodovino, preteklost, sedanjost- vse, kar nam pride v roke. Da le imamo od tega kakšne koristi. Še več: tudi to, da si laž grejemo na prsih kot strupeno kačo, ni treba dvakrat reči. Zunanjemu svetu se kažemo kot bi bili cesar iz Andersenove pravljice: vsi nas vidijo gole in umazane, le nam se zdi, da smo oblečeni. Vsak dan poslušam, kako cel kup ljudi naklada, da garajo kot konji, v resnici pa jih lahko ob katerikoli uri srečam na tržnici, pred Maxijem, na kavi ali na čveku. Od mladih zahtevamo, da so spodobni, da ne zganjajo lumparij, da so pametni bolj kot njihovi ta stari, ki na skrivaj histerično drvijo na Celjski erotični sejem, kjer incognito filajo svoje bolj ali manj izprijene seksualne fantazije. V Ljubljani obnavljate fasade, nihče pa iz notranjosti ne skida dreka. Tako je to. Ali pa še huje.''

''Milenči, sedaj pa že nakladaš…! Kulturniki, predvsem pa mi, ki ji krojimo usodo, smo drugačni!''

''Niti malo ne. Saj nisem od včeraj. Tudi na področju kulture so eni pri koritu, drugi nimajo niti za kruh. Prijatelj Tomaž Kosmač je zadnjič preroško zapisal, da se res gre čuditi, zakaj slovenske literarne komisije v glavnem nagrajujejo neberljive knjige. Ker potem običajni bralci logično razmišljajo, da če so že nagrajene tak poden, kakšne so šele nenagrajene. In se potem raje v širokem loku izognejo domačim piscem. Tudi mene mika, da bi dala  zdrav, kmečki nasvet komisijam, pa tudi vam na ministrstvu, pa DSP in še komu:ne bodite tako oholi in vrnite slovensko knjigo ljudem! Pa se bojim, da me ne bo nihče slišal, ker so tisti, ki se korita oklepajo, ne glede na to, sploh še kaj pišejo ali ne, slepi in gluhi, ker so se navadili, da se jih treplja po ramenih in prednje polaga rdeče preproge. Drugi pa…''

''Pa saj niso vsi enaki!''

''Seveda ne! Saj me poznaš in veš, da nikoli ne mečem vseh v en koš, no! Tinka, ne bo ti škodilo, če prideš večkrat na štruklje, ko boš v Ljubljani, pa le napni ušesa! Boš videla, koliko jih boš srečala, ki bodo trdili, da je nebo vijoličasto, trava modra in sonce zeleno zgolj zato, ker imajo od tega koristi.''

''Milenči, tebe bodo nekega lepega dne zaprli. Saj veš, da nismo znani po  ne vem kakšnem potrpljenju, če nam kdo skače v hrbet…''

''Pozabljaš, da sediš za mojo mizo in ješ moje štruklje…!''

''Ti pa pozabljaš, kdo sem, da lahko takšne nergače kot si ti, strem s peto salonarja!''

In potem je, malo pred tretjo uro, sedla v avto in se odpeljala nazaj v Žabarijo. V službi se je morala še poštemplat, in ker je malo mudila, je verjetno padla še kakšna nadura mukotrpnega in garaškega dela.

Hvala bogu, knjige Pazi se lisice pa ni želela odnesti s seboj.

''Še dobro,'' se je oddahnilo Najdražjemu,'' lahko bi jo zalučala za prvi grm.''

Skratka, dragi moji, knjigo sem prebrala, morate jo tudi vi. O oslu, ki je podvomil v svojo pamet, pa sva se pogovarjala tudi z Malim. Prej, ko izve nekaj žlahtnih in nujnih resnic o tem, kakšno je življenje, bolje bo.