http://www.mladina.si/162995/zgodba-o-neuspehu/?utm_source=ref&utm_medium=web&utm_campaign=facebook

Malo pred novim letom je preminul pesnik Tomaž Šalamun. Poznala sem ga le bežno, bil je moj gost na Sredinih večerih v Kašči, v Škofji Loki, nekajkrat pa sva se srečala tudi na srečanju pesnikov in pisateljev v Murski Soboti. Dokler je bil še živ, zadnja leta nikoli nisem imela občutka, da bi ga slovenska kulturna scena imela za pesniškega zvezdnika. A tisti hip, ko je odšel s tega sveta, smo tako po medijih kot v medmrežju doživeli pravi, pravcati ''izbruh'' jako čustvenih zapisov o tem, kako velik je bil.

A čez dan ali dva je – tako kot je v navadi- vse potihnilo. Tomažu se je verjetno v nebesih oddahnilo, mičkeno se je- sedeč na oblaku- nasmehnil, si zamrmral:''Takšni smo pač Slovenci!'- in odšel na dolg rajski sprehod.

A takšno in nič drugačno je življenje tostran Alp!

Dokler smo živi in bi lahko nekaj storili za sočloveka, mu rekli kakšno lepo besedo, ga povabili na kavo, z njim pokramljali, se skupaj poveselili…nam kaj podobnega ne pade na pamet. Raje se obnašamo, kot bi živeli v zverinjaku. Grizemo se in koljemo, na srečo le z besedami, ne zavedajoč se, da lahko s svojimi besnimi, zlobnimi in nekontroliranimi izbruhi ranimo sočloveka, ki ga vlačimo- četudi ga osebno ne poznamo- po zobeh do onemoglosti.

Nekoč sem zapisala, da so edini, ki so plačani zato, da se jim gleda pod prste in piše o njih tudi malo bolj ostro - politiki.

Njih je dovoljeno mrcvariti, nenazadnje tudi zato, ker direktno, oziroma posredno upravljajo z našim javnim in osebnim premoženjem ter življenji.

Vseeno pa vztrajam, da tudi pri izlivu besa in kritik na političnem področju obstajajo meje: četudi imamo nekega politika še tako v želodcu, nikoli, ampak  res- nikoli- me ne smemo niti v najbolj drzni in izprijeni domišljiji želeti smrti.  A prav to, slednje, se pojavlja pri marsikaterem komentatorju, blogerju ali na FB!  Z grožnjami smrti pa tiho in mirno, ne da bi z eno samo besedo protestirali, soglašajo celo t.i. ''spoštovani in cenjeni'' posamezniki.

Če bi se osredotočila na ''količino'' groženj, potem je tistih, umazanih, s katerimi se grozi desnici, daleč več kot obratno.

Na desnici je pljuvalcev veliko manj, žal pa si ne morem kaj, da ne bi zapisala, da pa so tisti, ki so, toliko bolj obsojanja vredni. Zlasti še, če v eni roki držijo križ, z drugo roko pa svojega 'sovražnika' stiskajo za vrat.

To enostavno ne gre!

Tega ne smemo dopustiti, ker nikoli ne vemo, kdaj se lahko zgodi nepredvideni ''prelomni trenutek'' in bi - hipotetično - sovraštvo tudi praktično ušlo z vajeti.

Zavedam se, da smo Slovenci že itak izjemno kritični drug do drugega. Točno vemo, kaj drugi (ne mi!) delajo narobe. V slepoti kritizerstva, in pretiranega ukvarjanja s senčnimi platmi drugih, sebi krademo čas, ki bi ga lahko namenili za izboljšanje lastnega delovanja, razmišljanja, za bogatenje znanja in krepitev razsodnega razmišljanja.

Bogve, bomo kdaj sprevideli, da smo bistveno bolj uspešni, če se posvečamo reševanju problemov in težav, kot pa, da drugače misleče že apriori tunkamo v kloako?

V času novoletnih praznikov so v TV oddaji DANES gostili mlade znanstvenike, ki so uspeli v tujini. Postala sem žalostna, ko sem jih poslušala, ko so pripovedovali o tem, kaj so pogrešali doma: tujina jih pohvali, ceni, dobro plača in jim omogoča osebnostni in strokovni razvoj.

Seveda, nič jim ne pade v naročje kar samo od sebe, zavedajo se, da takšna in drugačna priznanja pridejo le v primeru, če se tudi sami potrudijo in pokažejo, kaj zmorejo.

Sicer tega niso direktno izrazili, a če smo jih dobro poslušali, smo lahko zaznali, da se v slovensko delovno, znanstveno in še kakšno okolje- takšno kot je- ne bi želeli vrniti. Še več: bilo bi jih groza, če bi se morali.

''Med vrsticami'' so tudi pokazali, da so se v nekaj letih, ko živijo v normalnem delovnem in  kulturnem okolju te normalnosti že do te mere nalezli, da se jim zdi karkoli drugega – absurdno.

''Kitajski zidovi'', ki smo jih Slovenci v zadnjih 20 in še malo letih uspešno zgradili okoli sebe – in to sredi civilizirane Evrope – žal že poganjajo svoje strupene in zle sadove in nas – kot bi bili kužni- izolirajo pred svetom.

Mafijski, tatinski in kleptomanski ''eliti'' je neuke, nerazgledane in ozkosrčne državljane uspelo že do te mere naplahtati, da le-ti verjamejo vsemu, s čimer jim perejo možgane. Tudi temu, da je javni sektor (državna uprava!), takšen, kot ga imamo, in ki troši vsako leto več – nujno potreben.

Nedoumljivo, groteskno in skregano z  vsako logiko pa je, da narod verjame, da nam tujci posojajo denar samo zato, da nas zasužnjujejo in posledično.

Kot ovce začne ljudstvo blejati ''Janša je kriv'', ko kdo omeni, da tiči v NLB-ju še za skoraj tri milijarde evrov slabih posojil. Nočejo si priznati, da nas bodo pokopala ne le domača posojila slovenskim tajkunom, temveč tudi posojila, ki jih je banka neposredno ali prek svojih hčerinskih družb odobrila v tujini. Likvidirani LHB Frankfurt je v NLB-ju pustil vsaj za 170 milijonov evrov slabih posojil. Likvidirani NLB Interfinanz v Švici pa celo za 200 milijonov evrov. Kritični sta tudi hčeri NLB-ja v Beogradu in Črni gori - vsaka ima vsaj po 100 milijonov evrov slabih posojil.

Za pokop bodo poskrbeli tudi ideološka blaznost, demagogija in pomanjkanje srčne kulture.

Tisti, ki še niso pobegnili v Dubaj in davčne oaze, bodo – morda že kmalu- ko bo od Slovenije ostalo le še pogorišče- spizdili na varno kot nekoč stara jugoslovanska vlada.

Zadnjič, ko ste se s takšno ihto spotikali ob Vehovarja in njegovo izjavo, da imajo Slovenijo v krempljih še zmeraj Udba in njeni potomci, sem si zaželela, da bi sedeli zraven mene, ko smo poslušali enega od direktorjev propadle firme, ki so jo v svoje šape dobili dotični, jo izcuzali, spravili v stečaj, denar pa prenesli v tujino, kjer že nekaj let tudi sami – bolj ali manj - živijo.

Zgodba se je slišala kot grozljivka in triler obenem. Vse, ki so jim stali na poti, so uničili s pomočjo medijev in ostalih inštitucij, ki lopovščinam krije hrbte.

Pa ta firma sploh ni bila ena večjih! Človek se sprašuje, koliko se je izplenilo tam, kjer je bilo podjetje veliko in uspešno.

Pred novim letom so t. i. ''pomembni Slovenci'' podpisovali peticijo proti privatizaciji. Logično in pričakovano. Na smrt se bojijo, da bi jim vzeli iz rok molzno kravo bi morali, če bi se firme privatizirale - verjetno prvič v življenju- živeti od dela lastnih rok?

Mnogi, ki berete moja razmišljanja, me ne marate. Včasih se prav žalostno nasmehnem, ko vidim, kakšni komentarji padajo! Namesto da bi tudi sami več brali, sledili kritičnim zapisom, razmišljali ''kaj pa, če imajo tisti, ki drugače razmišljajo celo prav'', ste raje žaljivi in se spravljate name na povsem neprimeren, malodane osebni način.

Škoda.

Upam, da bo v letu 2015 bolje.