Z otrokom sem morala biti 100%
Med kandidatkami za Slovenko leta 2014 je tudi slepa mamica in žena Sonja Pungertnik. Sonja je znana kot neutrudna delavka na področju vključevanja slepih v družbo, v zadnjem času pa se posveča vodenju programov osebne in duhovne rasti. O svoji družini in poklicanosti v družbi je spregovorila za iskreni.net.
Med predstavitvami kandidatk za Slovenko leta v Jani ste edini omenili družino. Ali to, da imate družino, še bolj znate ceniti prav zaradi osebne okoliščine slepote?
Družina je zame zares velika vrednota. Svojo družino, v kateri nas je bilo pet otrok (bile smo same punce), sem morala zapustiti v šestem letu starosti. Takrat sem namreč šla v internat, v zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljano. To je bilo dobrih 100 km od mojega rodnega kraja, Nove Cerkve pri Celju.
To doživetje je bilo zame zelo travmatično. Kot odrasla oseba sem ga morala precej predelovati. Moja prva zaposlitev po končani izobrazbi na pedagoški fakulteti je bila delo v zavodu za slepo in slabovidno mladino in moje prvo delo tam je bilo prav sprejemanje otrok – novincev. Takrat se je v meni ta travma močno oglasila.
Ozavestila sem, kako težko je bilo zame in za mojo družino ob odhodu v internat. Prve pol leta je bilo res težko, vsak teden sem dobesedno doživljala trganje iz naročja družine. Zato ne morem razumeti tistih, ki pravijo, da je vseeno, v kakšni družini otrok živi, oziroma ali ima urejeno družinsko življenje ali ne.
Pozneje sem si tudi sama ustvarila družino. Z možem Francijem sva poročena 14 let, najin sin Marko pa je star 12 let. Oba sva si zelo želela imeti družino. Želela sva si še kakšnega otroka. Pravzaprav imava dva, saj sva enega izgubila v sedmem tednu nosečnosti.
To, da se lahko vsak dan z dela vračam v svojo družino, mi zelo veliko pomeni.
Je vaš mož tudi slep?
Moj mož je močno slaboviden. Za nobenega od naju se ne ve, zakaj je prišlo do te okvare. Sama sem kot otrok še videla sence, obrise, pozneje pa je še to usihalo in približno deset let ne vidim ničesar več. Sin pa vidi, le zaradi kratkovidnosti nosi očala.
Ko sva se odločala za otroka, sva oba vedela, da obstaja določeno tveganje, da bi tudi otrok lahko imel okvaro vida. A to ni bil pomislek, ki bi naju ustavil. Izhajala sva iz lastne izkušnje, da je lahko življenje kljub temu bogato in lepo ter iz prepričanja, da nisva midva tista, ki dajeva življenje, temveč ga lahko samo posredujeva.
Sama sva bila svojim staršem hvaležna, da so nama podarili življenje in naju spravili v svet. Vedela sva, da si otrok – ne glede na to, kakšen je – zasluži živeti. Tudi če bi otrok imel okvaro vida, bi ga imela rada. Zaupala sva, da nama bo Bog dal otroka, za katerega bo sam izbral pot. Sama verjamem, da nihče od nas ni poslan na ta svet brez določenega namena.
V puberteti sem se veliko spraševala o smislu svojega življenja. Takrat sem dojela, da moje poslanstvo na tem svetu ni žalovati za tistim, česar nimam, ampak odkriti to, kar imam. Ko sem to začela odkrivati, so bolečina ob izgubi vida, nezadovoljstvo nad življenjem in prepiranje z Bogom izgubili na teži. Življenje je postalo lažje, lepo in smiselno.
Kako vaš sin doživlja vašo družino?
Z možem se zelo trudiva, da se s sinom o teh stvareh odkrito pogovarjamo. Kot otrok je zelo hitro dojel, da je v naši družini nekaj drugače. Otroci so mnogo bolj dojemljivi in senzibilni, kot si odrasli moremo predstavljati.
Spominjam se, da mi je Marko že, ko je bil še čisto majhen, prijel prst in ga položil na slikanico. Pri možu pa ni naredil tako, ampak mu je želeno v slikanici pokazal s svojim prstom.
Zelo hitro mu je postalo tudi jasno, da mora biti v hiši red. Za nas, ki ne vidimo, je namreč zelo pomembno, da so stvari v hiši vedno na vsaj približno istem mestu. Samo tako lahko normalno funkcioniramo. Sinu ni bilo treba tega nikoli razlagati, takoj je jasno vedel, da ima lahko v svoji sobi nered, v kuhinji pa ne.
Ali še en primer. Spomnim se, da je nekoč cepetal sredi kuhinje in kazal nekaj v zrak. Tedaj niti še ni govoril. Potem sem potipala in ugotovila, da so vrata od omarice odprta. Sama bi se lahko zaletela v vrata in želel me je na to opozoriti. Ko sem jih zaprla, pa se je pomiril.
Nekoč je Marko prišel iz šole z izjavo: »Mami, a veš, da so mi rekli, da se ne bom mogel dobro učiti, ker ti ne vidiš.« To je bilo v prvem razredu. Vedela sem, da se moram na to takoj odzvati. Odšla sem do učiteljice in želela, da se o tem v razredu pogovorijo. Dobro sem tudi vedela, da je to prišlo od otrok preko njihovih staršev. Odrasli namreč delamo veliko škode s tem, ko svoje predsodke in stereotipe prenašamo na otroke, ki so sicer veliko bolj dojemljivi za sprejemanje drugačnosti.
Izvedla sem tudi delavnico za njegove sošolce in sošolke, v kateri sem jim predstavila nekaj naših pripomočkov in naš način življenja.
Je pa Marko včasih kaj pogrešal, še najbolj avto. Prav tu je naša družina najbolj omejena. Zato sva mu vedno skušala omogočiti, da ga je kdo od naših prijateljev ali sorodnikov popeljal naokrog in da je lahko po mili volji sedel za volanom njihovih avtomobilov in nas »vozil na izlete«. Toda tudi naše prikrajšanosti niso vedno samo slabe, saj mora biti tudi učenje odrekanja del vzgoje naših otrok.
Živite v bloku ali imate lastno hišo?
Živimo v dvostanovanjski hiši. Tega sva z možem zelo vesela. Nekdaj smo živeli v najemniškem stanovanju, potem pa sva res vse svoje moči usmerila v to, da bi imeli svoje stanovanje, ki ne bi bilo v bloku, in vsaj nekaj vrta, ki sem si ga zelo želela.
Vrt mi veliko pomeni. Lahko sem v stiku z naravo, na zraku. Na vrtu sem tudi zelo sproščena, lahko se samostojno gibam. Oba z možem sva doma s kmetije, zato nama ta stik z vrtom veliko pomeni.
Tudi z otrokom je veliko laže, če imaš doma nekaj zamejenega prostora pred hišo. Na otroškem igrišču sem denimo vedno potrebovala pomoč.
Prej ste dejali, da niste poklicani žalovati za tem, česar nimate, ampak odkriti to, kar vam je dano. Kako ste to doživljali pri vzgoji, sploh v zgodnjem obdobju? Ste mogoče ob slepoti močneje odkrili in razvili kakšno starševsko držo ali lastnost?
Vsekakor je bilo zelo veliko telesnega stika. Ko sem bila z otrokom, sem morala biti 100% z njim. Nisem mogla recimo brati knjige in ga vsake toliko časa malo pogledati. Morala sem ga intenzivno slišati in ga spremljati. To se mi zdi, da je bila prednost.
Sem pa pozneje tudi zelo hitro začutila, če je bilo to za otroka omejujoče. Takrat sem za določene stvari dobila pomoč, da je otrok izkusil, da je svoboden. Ko sva recimo z Markom hodila po ulici, sem ga seveda morala vedno držati za roko. Vedel je, da lahko gre z mano na cesto samo pod pogojem, da me drži za roko. Ko pa je bil zraven tudi mož, sva ga pustila, če sva ocenila, da je situacija varna. Če ni bila, pa sva velikokrat poiskala pomoč nekoga tretjega.
Še eno stvar bi omenila. Če svoje omejitve sprejmeš in se jih zavedaš, otroka lažje razumeš v njegovih omejitvah. To je sploh pomembno v današnjem svetu, v katerem je toliko tekmovalnosti in so pričakovanja staršev do otrok mnogokrat nenormalno visoka.
Starši smo danes preveč obremenjeni s standardi, kaj naj bi otrok v posamezni starosti zmogel. Že v vrtcu te soočijo s celo vrsto stvari, ki jih naj bi otrok osvojil do vstopa v šolo in te že vnaprej prestrašijo, da bo imel sicer težave. Zame kot mamo je bil to strašanski pritisk, dokler sem temu nasedala. Rečeno mi je bilo recimo, če se prav spominjam, da mora otrok do šole znati rolati in voziti kolo. Pa sem si rekla: jaz še danes ne znam rolati, pa mi zaradi tega kaj manjka v življenju?
Če se zavedaš, da nisi popoln, da si moral v življenju dati skozi kakšno preizkušnjo, tudi otroka laže razumeš, ko mu kaj ne uspe, ali pa pri postopnosti njegove rasti.
Najin otrok se večkrat znajde v položaju, ko je drugačen. Pa ne samo zaradi slepote v družini, žal večkrat tudi zaradi naše vere. Če sem sama vse življenje živela svojo drugačnost, potem otroka laže razumem in mu pomagam. Končno pa, ali nismo vsi na nek način drugačni in ali ni prav ta različnost med nami tisto, kar dela življenje bogato in zanimivo? Po mojem mnenju bi morali biti na te razlike med nami ponosni in se jih veseliti.
V družini je sin od naju dobil tudi močan socialni čut. Čisto samoumevno mu je denimo, da gre pomagat kolegici, ki je na invalidskem vozičku, tudi če je za to potrebno žrtvovati nogomet po nedeljski maši. Nekatere kolegice so mi celo rekle, da to ni normalno. No, pa smo spet tam? Čemu naj zdaj verjamem? Sebi, ki sem ponosna na to, da ima moj otrok čut za sočloveka, ali normam današnje družbe, ki mi vedno znova sporočajo, da je treba otroka pripraviti na življenje v krutem svetu, tudi za ceno izgube človečnosti?
Seveda se zavedam, da pri vzgoji delam tudi napake in da so lahko okoliščine, v katerih živi naša družina, otroku kdaj tudi v breme ali oviro. Toda, če verjamem, da mi je otrok zaupan v varstvo in vzgojo od Boga in da je prvi, ki bedi nad njim, Bog, potem moram tudi Bogu prepustiti nekaj »dela«. Čeprav se moram seveda vedno znova tudi učiti verjeti, da ga bo dobro opravil.
Spregovoriva še nekaj o vaši poklicni poti ali bolje rečeno poklicanosti v svetu. Študirali ste defektologijo in kot ste omenili, je bila vaša prva služba v zavodu za slepo in slabovidno mladino …
Že kot otrok sem čutila, da najlaže odraščam ob tistih, ki so živeli enako zgodbo kot jaz. V Sloveniji smo imeli in še vedno imamo premalo slepih učiteljev. Zato sem ves čas čutila svojo poklicanost za delo na tem področju. Ves čas študija defektologije sem sodelovala z zavodom v Ljubljani in centrom slepih v Škofji Loki. No, pozneje sem ugotovila, da v Sloveniji še nimamo dovolj posluha za to, kar slepi v resnici potrebujejo in sem imela službo v zavodu za slepo in slabovidno mladino žal samo tri leta.
Delala sem še pri nevladni invalidski organizaciji , Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Tam sem delala predvsem s starši slepih otrok, pa tudi z otroki samimi, izvajala sem delavnice, seminarje. Potem pa me je življenjska pot peljala v druge vode …
Kako se je zgodilo, da ste pristali tu, kjer ste zdaj, pri sodelovanju z jezuiti v Ignacijevem domu?
Kako naj temu rečem? Najbrž Božja previdnost. Nikoli si nisem mislila, da bom delala to, kar delam sedaj. Povabil me je p. Silvo Šinkovec. Povedal mi je, da jezuiti odpirajo nov zavod in da rabijo sodelavca, ki bi pomagal pri vzpostavljanju programov. Takrat še ni bilo Ignacijevega doma s programom duhovnih vaj, delali smo predvsem šole za starše in podobno.
Dopolnila sem tudi svojo izobrazbo. Študirat sem šla realitetno psihoterapijo, opravila sem tudi program duhovnega izpopolnjevanja in se izobrazila za duhovno spremljanje.
Kakšno delo opravljate zdaj? Srečamo vas v pisarni, tajništvu, izvajate pa tudi nekatere programe …
Tajništvo zdaj počasi predajam in se posvečam predvsem izvajanju programov. Osrednji program, ki ga izvajam, je šola odpuščanja. Program je začel p. Ivan Platovnjak, ki je pozneje povabil k sodelovanju tudi mene. V tem delu sem se zelo našla.
Šola odpuščanja je program za osebnostno in duhovno rast. Namenjen je vsakemu, ki želi narediti korak k izboljšanju medosebnih odnosov in ki doživlja v življenju bolečino zaradi krivice, ki se mu je zgodila, ali ga je zaznamoval kak težak dogodek.
Program traja eno leto in je sestavljen iz dveh duhovnih vikendov, štirih enodnevnih delavnic, dela posameznika doma in osebnega duhovnega spremljanja enkrat mesečno.
In kakšni so sadovi?
Vsak gotovo kaj odnese. Pri tistih, ki pa zmorejo predelati ves program (potrebno je kar veliko discipline, gre za celoletni proces, vsakdanjo molitev, premišljevanje, delanje različnih vaj …), pa so sadovi res lepi. Včasih človek kar ostrmi, ko vidi, kaj Bog lahko dela, če mu človek odpre dostop do sebe.
Kako ste se počutili, ko ste izvedeli, da ste predlagani za Slovenko leta?
Ta novica me je zadela kot strela z jasnega. Zadnja leta se nisem več toliko pojavljala v javnosti kot pred leti, zato me je to zelo presenetilo. Moja prva misel je bila, da bi se zahvalila in odklonila. Ko pa sem se zavedla, da je ta nominacija priložnost za širjenje vedenja o nas invalidih, o delu Ignacijevega doma in končno za zastopanje krščanskih vrednot, ki jih živim, tudi družine, sem sprejela. Ugotovila sem, da smo si v šopku predlaganih za Slovenko leta zelo različne in da lahko pričujem o svoji posebni izkušnji širšemu krogu ljudi.
Izhajam namreč iz prepričanja, da če ljudem ne povemo nič o sebi, ne moremo pričakovati, da nas bodo razumeli, sprejeli, cenili in upoštevali. Vedno sem čutila klic, da moram nekaj narediti, da bodo predsodki in stereotipi padali in da bodo ljudje slepe bolj spoznali. Hotela sam pokazati, da lahko tudi mi za družbo veliko naredimo. Hotela sem dokazati, da če se drugim zdi, da mi trpimo, to še zdaleč ni res.
Te nominacije nikakor ne želim imeti za svojo lastno promocijo. Končno sem v svojem življenju že spoznala, da je lažje in bolj preprosto biti anonimen. Zavedam se, da so z menoj nominirani vsi, ob katerih sem v življenju postajala to, kar sem danes, pa tudi vsi, ki mi omogočajo, da jim vse to, kar sem prejela, lahko dajem.
Vrniva se ob koncu še na začetek. Omenili ste, kako težko je bilo za vas pri šestih letih zaradi odhoda v internat zapustiti družino. Gotovo je takrat prevladalo razumevanje, da je za slepega otroka v tej starosti to rešitev. Se je razumevanje družbe o potrebi otroka po povezanosti z družino od tedaj kaj spremenilo? Če bi bili vi danes stari šest let, bi bilo kaj drugače?
Družba je na tem področju gotovo napredovala. Slepi otroci lahko hodijo vsak dan domov, država staršem povrne potne stroške, starši so lahko danes s svojim slepim otrokom del otroštva tudi doma in imajo nadomestilo za izgubljen dohodek. Včasih vsega tega ni bilo. Danes so redki otroci, ki živijo v internatu – tudi med tistimi, ki obiskujejo zavodsko šolo. Poleg tega pa je ogromno slepih in slabovidnih otrok vključenih v redne, večinske šole.
Po tej plati bi tudi zame bilo danes zagotovo lažje. Po čustveni, družinski plati mi je internat namreč res ogromno vzel. Po drugi strani pa moram reči, da sem v internatu tudi veliko dobila. Naučila sem se mnogih stvari, ki so se mojim staršem zdele čudežne. Brez njih danes ne bi bila to, kar sem. Pri invalidnih otrocih se mi zdi, da je potrebna kombinacija družine in specialnega šolanja.
Kako lahko glasujete za Sonjo Pungertnik za Slovenko leta?
Pošljite SMS na 4567 in vanj vtipkajte SLOVENKA 7.
Rok za oddajo glasov je četrtek, 15. januar.
Predstavitev Sonje Pungertnik v reviji Jana: http://www.ignacijevdom.si/intervju-v-tedniku-jana-z-dne-23-12-2014-sonja-pungertnik/.
Jan 12, 2015