Od starejših, s katerimi sem se družila skoraj četrt stoletja, medtem ko sem zapisovala njihove zgodbe za knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se marsičesa naučila. Predvsem so mi ostale v spominu besede, da lačen človek pri jedi nikoli ne komplicira. Pa še marsikaj drugega zanimivega o hrani so povedali.

Bilo je ravno na svetega Antona Puščavnika, ki praznuje god 17. januarja. S svetniki si nikoli nisem bila preveč domača, zato sem bila nemalo presenečena, ko mi je Ančka, ko sem prišla k njej na obisk, dejala, naj malo počakam, ker ima še nekaj opravkov, preden se mi posveti. V leseno gajbico je zložila koline, zeljnato glavo, nekaj repe, črne kolerabe, vrečko domačega čaja, še topel hlebec kruha in škatlo flancatov. Malo pred novim letom je družina s tremi otroki ostala brez mame in Ančka se je čutila dolžno, da jim ob svetem Antonu pomaga.

»Moja babica je na ta dan povabila v hišo berače in reveže in jih pogostila s kuhano kračo, repo, kruhom, včasih je zanje prihranila tudi kakšen kos božičnega šarklja. Dokler bom živa, bom nadaljevala hišno tradicijo in počela enako!« je še dodala.

Medtem ko mi je pripovedovala zgodbe o svojih starših, dveh tetah in stricu, ki je padel na soški fronti, je živahno mahanje z rokami sem in tja prekinila, da me je vprašala, ali znam skuhati fižolovko, krompirjeve žgance, govejo juho, ješprenj, štruklje, maslovnik, krompirjev golaž in repo v kosih. V njeni kuhinji, v kateri je tudi poleti zelo toplo, saj kuha na štedilniku na drva, stoji kolmkišta, pokrita s prtom, na katerem piše Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga. Kredenca, ki so ji jo podarili ob poroki, v nedrjih skriva nemalo zakladov. Najpomembnejši, zavit v lanenem prtu, je spravljen v predalu. Čeprav jih šteje že triindevetdeset, Ančka kruh sama peče, hrani pa ga na istem mestu kot nekoč njena mama.

»Včasih smo sanjali o belem, zdaj pa ni več v modi. Tudi meni bolj tekne iz polnozrnate moke, ki jo dobim v Karlov­skem mlinu v Žirovskem Vrhu. Šnitko še zmeraj odrežem po starem tako, da si hlebec naslonim na prsi.«

V starih časih je otrokom najbolj tek­nil pozimi, saj so ga lahko obilo namazali z ocvirki. Če je bila Ančkina mama dobre volje, je čez potresla malo sladkorja. Z žlico so skrbno pobirali z mleka smetano. Naredilo se je je tudi za centimeter ali dva na debelo in je veljala za nepogrešljiv priboljšek.

»Vsako jutro, ko smo vstali, smo šli najprej v hlev, kajti tudi zajtrk smo si morali zaslužiti. Na mizi nas je že čakal turščn sok (koruzna juha), mleko, včasih tudi kruh. Stari oče je v mleko ali belo kavo nadrobil stare skorje. H kosilu nas ni bilo nikoli treba klicati. Če ni bil zadosti zgovoren želodec, nas je spomnila ura v turnu. Redki so bili dnevi, ko ne bi imeli na mizi repe. Če jo je mama zabelila z ocvirki, se nam je zdelo, da je ali praznik ali pa smo bili zelo pridni. Kruhove skorje je popekla na maslu, da so bile hrustljave, čeznje pa smo zlili alelujo ali prežganko. Najbolj so mi teknili oženjeni žganci, pa ne vem točno, zakaj. Ker sem bila pri hiši najmlajša in malo bolj razvajena kot drugi, mi je oče dovolil, da sem jih jedla s kislim mlekom. Čez leto smo komaj čakali, da si je mama vzela čas za drobnjakove štruklje, pozimi, če je bila letina orehov dobra, pa za orehove. Mama jih je zelo na tanko sesekljala, stresla v glineno posodo in čeznje polila ocvrto smetano. Hrana za bogove!«

Jeseni so na peči posušili jabolčne krhlje, ki so jih otroci žvečili namesto sladkarij. Iz njih se je kuhala tudi jabolčna voda. Odrasli, zlasti tisti, ki so delali zunaj, na pripekajočem soncu, so jo pili z dodatkom vina. Še danes žernadarji (dninarji) trdijo, da ni bilo boljšega za pogasitev žeje!

Kava – draga, ampak pilo se pa je

Lenčka se je rodila na večji kmetiji v hribih, ki obkrožajo Idrijo. Pri hiši so imeli štiri hlapce in tri dekle. Ker so živeli blizu italijanske meje, so že davno pred prvo svetovno vojno odkrili sladke in omamne skrivnosti prave kave. Da je bolje delovala, so jo pili z moštom.

Tudi druge sogovornice, živahne gos­pe bistrega duha pri osemdesetih, devetdesetih ali stotih letih, so mi sicer zatrjevale, da je bila prava kava nekoč pregrešno draga, pozabile pa so, da so si jo kljub temu pogosto privoščile. V času pred 2. svetovno vojno je bilo na primer v Žireh komaj kaj več kot 1600 prebivalcev. Obrtnikov pa je bilo kar 194. Med njimi je bila tudi Zofija Bogataj iz Nove vasi, ki je, med drugim, prodajala »vedno svežo praženo kavo«. Lasten reklamni napis si je dala izdelati za vrečke, v katerih je bilo 250 gramov kave. Za ženske, ki so kafeturile, so sicer menili, da razmetavajo z denarjem in časom.

Lenčka se ob kavi spominja tudi drugih reči: »Čeprav nam ni nič manjkalo, smo imeli meso na mizi le ob nedeljah ali večjih praznikih. Župo smo kuhali iz suhega mesa, vanjo pa smo zakuhali široke vlivance. V času kolin smo komaj čakali, da se je naredilo jetrnice. To so bile klobase iz drobovine in slabših vrst mesa, a vseeno nekaj posebnega. Še danes vidim deda, sedel je za pečjo, na mentrgi je imel leseno desko in s tresočimi rokami, počasi, enkrat danes, enkrat jutri, rezal koleščka in jih delil med nas, otroke, ki smo se gnetli na peči. Brat Silverij je bil jetičen, zato je zmeraj dobil več kot drugi. Požrešni, kot sem bila, se mi je to zdelo krivično, včasih sem si celo želela, da bi bila na njegovem mestu.«

Kazen za krajo

Pri vsaki hiši so bile dobrote, na primer sladkor, strogo pod ključem. Imeli so ga bolj za začimbo kot redno uporabo. Otroke je, ker so bili nenehno lačni, večkrat zamikalo, da bi se prikradli do ključa in se napasli dobrot.

Nekoč, ko so bili vsi na travniku, se je Francu (1929) posrečilo, da je želeni ključ našel v očetovem žepu. »Bil sem zelo vesel, ker sem bil po nekem čudežu sam doma. Splezal sem na gredenco, na mojo nesrečo se je omara prevrnila, me pokopala pod seboj, razbite šipe pa so ob maminem prihodu z njive zgovorno razkrivale storjeni greh. Čeprav sem imel krvaveča kolena, opraskan hrbet in veliko buško na rami, se ni nihče oziral na to, za kazen sem moral tri dni klečati na polenu, nakar me je oče še dodatno pretepel s pasom.« Zaklepali so tudi kruh, jabolka in suhe krhlje.

Domače napolitanke

Veliko zanimivih zgodb iz mladosti je povedala tudi Marica Albreht, žirovska klekljarska legenda. »Naša družina je bila zelo številčna. Nisem še hodila v šolo, že sem sedela za punklom in klek­ljala. Medtem ko smo vrteli klekeljne, nismo mislili na hrano, saj smo veliko klepetali, se smejali, predvsem pa smo tekmovali, kdo bo najboljši. Ko smo čipke prodali, smo pri Zofi kupili oblate. Doma smo jih potresli s kakavom, namazali s stopljenim maslom, če je imela mama kaj sladkorja, nam ga je posodila. Naredili smo napolitanke, ki so bile glavna slaščica našega otroštva. Ker smo imeli pri hiši mleko, smo kuhali tudi puding. Zmeraj smo jedli iz ene sklede. Nekoč smo se za mizo prerivali, skleda je padla na tla in se razbila. Mama se ni nič jezila, brez besed smo jo razumeli, da bomo novo otroci morali kupiti sami. Ob praznikih smo spekli buhteljne, drobnjakovc (drobnjakova potica iz kvašenega testa, op. p.) in rožičevo potico. Spominjam se, da smo hodili na bližnje kmetije, kjer so imeli stope, saj smo rožiče drobili sami. Če smo bili poredni, je bila najhujša kazen, da smo šli spat brez večerje,« se spominja.

Navade za mizo

V starih dobrih časih je za mizo veljala drugačna kultura, kot je marsikje v navadi dandanašnji. Pred jedjo so molili, če jih je med obrokom kdo zmotil, je zbrane pozdravil z bog žegnaj. Kadar se je komu zaletelo, so mu zaželeli bog pomagaj. Po jedi so se za hrano spet zahvalili, dan pa končali z rožnim vencem. Tisti, ki se do kruha niso obnašali spoštljivo, so bili deležni splošnega zgražanja.

Tončka Oblak iz Žirovskega Vrha sicer spada v mlajšo generacijo, a se vseeno še zmeraj drži stare mamine kuhinje z vsemi recepti vred. Marsikaj koristnega je prenesla na hčerki Lucijo in Matejo, različne dobrote pa je mogoče okusiti tudi na vsakoletnem tradicionalnem kmečkem prazniku žetve v Žirovskem Vrhu. »Moram reči, da se še vnuki ne branijo krompirjevega čaja s korenjem. Nekateri mu rečejo tudi krompirjev golaž. Večkrat skuham zmečkano repo (repa, korenje, krompir, skupaj s svinjsko glavo, op. p.). Zraven ponudim krompirjeve svaljke, zabeljene z ocvirki. Ko sem bila otrok, sem bila pogosto bolna. Mama je vedela, da mi gre na bolje, ko sem si zaželela sladkih drobnjakovih štrukljev, zabeljenih s smetano. Dedu je za zajtrk dišal jabolčnik (jabolčna župa, narejena iz jabolk, z dodatkom sladkorja, vanilje in cimeta ter zgoščena z moko). Sladke dobrote smo jedli le v nedeljo popoldne, ko so prišli na obisk sorodniki. Nam, otrokom, je mama narezala svež kruh, ob sebi, na peči, kjer smo vlekli na ušesa, kaj se pogovarjajo starejši, pa smo zmeraj imeli tudi pehar orehov. Malice so bile zelo skromne: v čaj smo namakali kruh in to se nam je zdelo božansko. Starejši so čaj obogatili z malo domačega žganja. Poleti je mama postavila na mizo skledo kislega mleka. Jesti pa smo začeli šele tedaj, ko je vanj stari ata prvi namočil žlico. Na štedilniku je zmeraj, ob petkih in svetkih, stal lonec s kufetom iz proje in cikorije. Pili smo ga, kadar smo bili žejni, iz njega pa smo pripravljali tudi belo kavo.«

Za konec

Kot je nekoč dejala Pavla iz okolice Tolmina: »Jejmo, kar imamo in kar nam paše, nikakor pa ne smemo pozabiti na kislo repo, da nam vsaj enkrat na teden prečisti želodec in črevo!« In še o tem, da lačen človek nikoli ne komplicira: lansko jesen, ko so bile na voljo bučke in krompir, sem ves teden kuhala zgolj jedi iz teh dveh živil. Prijatelji so se mi hahljali, češ da sem škrta, pa mi ni bilo mar zanje. Hotela sem dokazati, da se z malo domiselnosti in kančkom domišljije tudi danes da jesti preprosto, skromno, a okusno, če se le hoče.

Besedilo Milena Miklavčič

Publicistka in pisateljica ter naša priljubljena sodelavka Milena Miklavčič je avtorica zanimive knjige z naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače. To je zbirka zgodb o najbolj skritih in intimnih trenutkih v življenju ljudi s podeželja v prvi polovici 20. stoletja. Časovni okvir knjige sega v obdobje med letoma 1900 in približno 1965. Miklavčičeva je to temo začela raz­iskovati pred več kot dvajsetimi leti, njena tedaj najstarejša sogovornica je imela 104 leta. Ljudje, ki nastopajo v knjigi, so ji pripovedovali svoje zgodbe in zgodbe svojih staršev: o spolnih odnosih, higieni, smrti, hlapcih, deklah, rojstvu in odraščanju otrok, gradnji domov ...