Se še spomnite avtobiografske povesti Študent naj bo Frana Saleškega Finžgarja? V njej opisuje svoje gimnazijske in študijske izkušnje v Ljubljani, bralci pa se lahko nehote soočijo z bridko resnico, da je tudi v tistih časih manjkalo poštenja. Revni in podeželski otroci so morali sedeti v zadnjih klopeh, skozi študij pa so se prebijali brez fičnika, medtem ko se je premožnejšim cedilo med in mleko. Sto in še malo let pozneje ni kaj dosti drugače. Revni študentje niso izginili, bogati študentje pa so še bolj brez obraza kot so bili nekoč. Je pa med tistimi od nekoč in danes bistvena razlika: bogati so nekoč uživali radodarne cvenke iz mošnje svojih staršev, danes pa imajo svojo študentsko organizacijo, ki vsakoletno obrne na milijone evrov. Kje in kako jih zapravijo, ne ve nihče. Razen njih samih- torej tistih, ki so se pridrenjali do korita. Še več: ker veste, da ne govorim na pamet, ampak povzemam medije, ki so o tem v minulem tednu obilo pisali, dodajam, da je menda celo tako, da v času svojega obstoja še niso spisali enega samega poročila o dejanski porabi denarja davkoplačevalskega denarja.

Ne glede na to, da je Slovenija postala dežela škandalov, da ni malo zgodb, ki mejijo že na kriminal, pa nas je – med drugim – krepko prizemljila TV oddaja Dialog, v kateri so govorili o slovenski študentariji, o plagiatih pa o tem, da je tistih, ki kupujejo različne nazive na tisoče, čemur moramo verjeti, saj kar nekaj državljanov malodane idealno in zelo dobro živi od pisanja seminarskih, diplom, magisterijev in celo doktoratov. V oči je padla gimnazijska maturantka, ki je napisala celo nekaj doktoratov. Si predstavljate? Gimnazijska maturantka piše za druge doktorate!  Šokantno je bilo slišati tudi to, da je nek s.p. moral celo razširi svojo obrt na več zaposlenih, ker je v določenem trenutku povpraševanje po pisanju diplom, magisterijev in doktoratov tako zelo naraslo.

V preteklosti sem vrsto let spremljala raziskovalne naloge učencev z OŠ na Škofjeloškem, brez dlake na jeziku moram reči, da so mnoge med njimi vredne več kot- na primer- magisterij na dobrih 40 straneh, ki ''raziskuje'' razloge, zakaj je bil med NOB požgan in razstreljen nek most. Včeraj sem ga prebrala in srce mi ni dalo,  da bi ob pisanju ostala resna.

Osnovnošolske raziskovalne naloge definitivno niso plagiati in mentorji bi bili lahko na svoje učence še bolj ponosni, kot so že, še več- trdim, da bi njihovo celoletno delo morali pokazati in predstaviti tudi javnosti.

Pa da se vrnem k s.p.-jem, ki služijo na račun finančno dobre stoječe študentarije.

Mičkeno me je razjezilo, ko se je govorilo, da se takšne anomalije dogajajo le danes, sploh pa, da se dogajajo zgolj na t. i. ''zasebnih'' fakultetah.

Bom povedala zgodbico neke tipkarice v nekem podjetju iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Gospa je bila šoloobvezna v času vojne, lahko si predstavljate, da kaj več kot štiri razrede ni naredila. A bila je pridna in marljiva, veliko je brala in naneslo je, da so jo kot najpametnejšo na vasi zaposlili pri direktorju neke firme, ki se je komaj znal podpisati. Na dopisni delavski univerzi je namesto t. i. ''perspektivnega kadra'', ki so tam, kjer je živela, sedeli na vodilnih stolčkih, opravljala izpite, na njenem pisalnem stroju pa je nastajalo marsikaj, tudi diplomske naloge. Delala je zastonj, morda za deset dek kave, nekoč celo za Philipsov mlinček za kavo, ki so ga ji prinesli iz Borovelj. Biti je morala na uslugo ne le žlahti nadrejenega, temveč tudi njegovim prijateljem in njihovim potomcem. O vsem, kar je počela, je morala molčati, kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi ji kdaj kaj ušlo z jezika.

Neštetokrat sem že dejala, da so za današnje stanje v državi krivi predvsem tisti, ki so molčali in še molčijo. Obračali glave stran in se obnašali, kot da se jih videno nič ne tiše. Pregovor, da je ''molk –zlato'', se je v Sloveniji izkazal za katastrofo svetovnih razsežnosti.

Gledali smo- in še gledamo, ko se je kradlo, izkoriščalo, izigravalo, lagalo, si metalo polena pod noge in psovke v obraz. Kupljene diplome, veze in poznanstva in predvsem politična pripadnost so  ustvarili kasto nesposobnih gospodarjev, ki so leta in leta plenili naše skupno bogastvo, dokler ni od njega ostalo skoraj nič. Zato danes nismo druga Švica, ampak še ena drugorazredna vukojebina, ki jo bomo razprodali, če bomo hoteli imeti za kruh.

Alenka Rebula je nekoč zapisala "Ni najhuje izgubiti vse, najhuje je izgubiti smisel vsega."

Živimo v času, ko so nas navadili, da se da vse, kar potrebujemo, kupiti. Redki so, ki so se pripravljeni za to, da nekaj dosežejo, tudi čemu odpovedati. Je sploh še kdo, ki ve, da je potrebno biti potrpežljiv, se za dosego ciljev žrtvovati?  Že zdavnaj smo postali ujetniki reklamnih sporočil, ki ne dopuščajo dvoma, da se lahko vse kupi, ampak res-  vse- tudi ali predvsem sočloveka.

Tako je postalo samo po sebi umevno, da poiščemo najboljšega ponudnika za diplomske naloge, magisterije in doktorate, če, seveda, lahko želeno plačamo. Kupimo lahko molk in kupimo lahko laži.

Instant življenje, iz katerega je vse, kar je bilo človeškega, izginilo, prej ali slej pusti vidne sledi na ljudeh, ki so hranili zgolj svoj ego, napuh in zunanjo podobo, na dušo pa so pozabili.

 Namesto da bi živeli, životarijo, da pa bi se bolje počutili, pričnejo histerično, zagrizeno in fanatično skrbeti za duhovnost, svoje telo, zdravje in zlasti prehrano. Slovenija je čez noč postala meka za psihoterapevte, meka za veganstvo in vegetarijanstvo, za promotorje zdravega življenja, našteto obenem postaja zlata jama zaslužka brez dna. Redki- če sploh kdo- pa se ob vsej navlaki, v kateri se utapljamo, zavedajo, da brez zdrave pameti, brez srčne kulture, poštenja in pokončnosti pač ne more biti zdravega duha v zdravem telesu.