Gledanje televizije je zadnje čase postalo nočna mora, saj ne mine dan, da o naši vladi ne bi slišali kaj simpatično nesimpatičnega. Tokrat so nam povedali, da le-ta močno izgublja podporo, saj jo kot neuspešno ocenjuje skoraj 65 odstotkov vprašanih. Pa da spet ne bo ogenj v strehi: številke so zapisali v anketi Vox populi, niso zrasle na mojem zelniku.

Sicer pa…je bilo pričakovati kaj drugega, glede na traparije, ki so jih nekateri ministri in poslanci zakuhali pri prodaji Telekoma? Tako imenovani provladni mediji, ki so se tokrat izkazali kot poslušni hlapčiči, a brez trohice lastne pameti, so se pošteno smešili, saj so dan za dnem bruhali podatke o tem, kako nas bodo Nemci preko Deutsche Telekoma vnovič okupirali, nas obrali, okradli, nam prisluškovali, njihova obveščevalna služba pa se bo usedla za vrat našim cenjenim politikom in prisluškovala, kaj kdo od njih nepremišljenega zine. Tresla se je gora- rodila se je miš: pametnejši odneha in Nemci niso oddali ponudbe za nakup Telekoma!

Roko na srce: koga v svetu pa briga, kaj ''naši'' govorijo?!  Komu je mar, kaj kdo od njih reče, itak se na ministrskih položajih menjajo s takšno hitrostjo, da jim še najbolj žilava obveščevalna služba ne more slediti, kaj šele, da bi koga brigale tretjerazredne politične nebuloze. Zabavno pa je, da so menda ''naši'' prisluškovali – ''našim'', ej!

Pa če še malo ostanemo pri Telekomu: tisti, ki beremo vse in ne le selekcionirano medijsko ponudbo, se strinjamo z novinarji, ki se sprašujejo, kako to, da Slovence kar naenkrat, po četrt stoletja mafijskega ropanja države, ''skrbi''  za tako imenovana ''izčrpavanja'' podjetij, kar naj bi počeli grdi tujci, ki bi kupili kakšno od slovenskih biserov. Radu Pezdirju ni jasno, kako to, da ni bilo nikjer nikogar, ki bi se vznemirjal, ko se je na različna državna podjetja lepilo morje elitnih in med seboj povezanih pijavk, ko se je izčrpalo Pivovarno Laško, Mercator, Merkur in še mnoga druga, že zdavnaj propadla podjetja, čigar lastniki so denar spravili na varno v davčne oaze, tukaj, v Sloveniji, pa pustili opustošenje in razvaline?

"Slovenija je v zadnjem času zgodba o uspehu,"je pred dnevi Američanom razlagal minister za finance. Morda res, a le za izbrance, za nas ostale, pa je še zmeraj zgodba o preživetju. Državljani zaskrbljeno spremljamo tudi ''kupovanje'' dragega denarja za posojila, in se sprašujemo, kako ga bodo vračali naši vnuki in pravnuki.

Vseeno pa moramo biti realni in prizemljeni, saj ne bo škodilo, če pometemo pred lastnim pragom. Ne bom nič komentirala, zgolj navedla en primer:na osnovni šoli Slovenska Bistrica so naredili raziskavo, s katero so preverili, ali so učenci res lačni. Ugotovitve so bile presenetljive: čeprav več kot polovica šolarjev prejema zaradi finančne stiske staršev subvencionirano malico, je šola v dobrem mesecu dni zavrgla več kot 6200 obrokov ali tono in pol hrane, kar je četrtina vse pripravljene hrane. Tudi ugotovitev pod črto nam, državljanom, ni bila ravno v čast. Namreč: na šoli je hrane dovolj za vse učence, lačni pa ponavadi ostanejo razvajeni in izbirčni, takšni se, seveda, najdejo tudi med tako imenovanimi - revnimi.

Zaradi težav, ki jih ima generalni državni tožilec, je iz dneva v dan na tapeti tudi sodna veja oblasti. Andraž Teršek, pravni filozof in profesor prava se ob vsem, kar pricurlja v javnost, sprašuje, kako naj jim javnost zaupa in verjame. Pravi, da so šle stvari že tako daleč, da bo počasi treba uzakonjati še etične norme, minimalne etične standarde in to zato, ker se pri nas skoraj nihče ne drži temeljnih etičnih norm, če te niso izrecno zapisane in če zanje niso predvidene tudi jasne sankcije, pa četudi se teh norm zavedajo že otroci v vrtcu. Preganjanje novinarjev po njegovem dokazuje, da živimo v umno prikrajšani, pravno-kulturno osiromašeni in neintelektualni družbi. Andrej Pitako, odvetnik pa je v komentarju še dodal:''Pri nas bi bila težava že, če bi petina sodnikov prešla iz prejšnjega režima v zdajšnjega, a so prešli vsi.''

Pa se za konec današnjega razmišljanja ustavimo v Žireh. V petek, 24. aprila, se namreč pričenjajo 9. Slovenski klekljarski dnevi in pri polni zavesti in zdravi pameti lahko rečem, če bi se Slovenci do svoje države obnašali tako, kot se Žirovke do klekljanja, bi ne bili le druga Švica, bili bi vodilna gospodarska velesila na svetu. Ob skromni podpori občine- država njihova prizadevanja itak vsa leta vztrajno ignorira, vsako leto zapored pripravijo enotedenski etnološki, kulturni in družabni dogodek, ki mu daleč naokoli ni para. Letos je organizacijo vzela v roke Lucija Kavčič, ki prihaja iz sosednje občine, a se po kuloarjih, ki so tipično slovenski, že nerga in sitnari, češ, a je tega bilo treba. Sitnarjenje pa dotični pospremijo tudi z besedami, Rupnikovo linijo so nam Poljanci že odnesli, a sedaj nam bodo še klekljarske dneve. Kako trpek nasmeh se človeku sproži ob slišanem! Namesto da bi se jezili nase, ker se je mečkalo in ker odgovorni niso zagrabili priložnosti, ki so jo prvi imeli (!) v rokah, se raje jezijo na sosede, katerim smo turistični projekt, zaradi jebivetrstva dobesedno podarili! Enako bomo- kot kaže- storili z Rapalsko mejo! In to kljub temu, da smo v Žireh sanjali, da bomo imeli celo muzej posvečen tej zgodovinski znamenitosti!

Skratka, klekljarski dnevi bodo letos še bogatejši kot so bili doslej. Kar me silno veseli in na kar sem več kot ponosna. Tudi v širšem vseslovenskem smislu klekljarice dokazujejo, da se vse da, če se le hoče. Le skupaj je treba stopiti, zavihati rokave, pozabiti na jamranje, na rivalstvo in na to, kdo bo kaj dal in kdo ne. Če si ne pomagaš sam, ti še Bog ne more. Pa ta slednja misel ne velja le za Žirovke, velja tudi za Slovenijo nasploh.