Zgodovinarka Monika Kokalj Kočevar danes v časopisu Delo pravi, da se je po koncu vojne kolektivni spomin oblikoval skozi spomine partizanov in njihovih podpornikov, vendar jih kot posameznike ni upošteval. Pri tem ne smemo pozabiti, da je zgodbo naglas pripovedovala samo ena skupina. Druge so bile v ozadju oziroma sploh niso imele glasu, zato niso bile vključene v oblikovanje takratnega kolektivnega spomina. Navzven smo, torej, poznali le takšen kolektiven spomin, ki je bil tudi uradna zgodba in zgodovina. Šele v osemdesetih letih se je začel bolj poudarjati človeški dejavnik, saj v ospredje takrat pridejo zgodbe posameznikov.

Tudi jaz sem imela srečo, da sem v sredini devetdesetih let začela zbirati gradivo za svojo zadnjo knjigo, da sem lahko prisluhnila marsikateri zgodbi, ki bi jo pripovedovalci sicer odnesli s seboj v grob, če ne bi vztrajala in jih poslušala. Zato vem- in to iz prve roke- da ni bilo vse tako, kot se o vojni vzhičeno govori, vem, da je marsikateri (številni) smrti botroval tudi tako imenovani ''človeški faktor''.

O tem, kaj pa se je dogajalo po vojni, ko so morilske, nekontrolirane strasti zmagovalcev dobila krila, raje ne razmišljam, preprosto zato, ker so grozote, v katerih so se znašli posamezniki, tako strahotno nedoumljive, da bodo potrebne generacije, da jih bodo razumele in se jim na pravi način poklonile.

Učitelj Jerman je že leta 1910 (!) v Cankarjevih hlapcih izrekel preroške besede, citiram: »Zdaj pregledujem zgodovino revolucije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.«

V svetu se do preteklosti obnašajo precej drugače kot pri nas, ko smo ta dan zaznamovali z borčevskimi proslavami.

70. obletnico vojne so drugje sicer praznovali, izrečenih je bilo nekaj všečnih spominsko obarvanih govorov- to in nič drugega. Danes pa je nov dan, delovno barvan, ljudje zrejo v prihodnost ter že razmišljajo, kako bodo sklepali kupčije, nenazadnje tudi s tistimi, ki so bili pred 70 leti morda njihovi okupatorji.

Le pri nas je zelo drugače, pri nas se zdi, kot da vojna še zmeraj traja. Levi po forumih ''bijejo'' bitke na Sutjeski in Neretvi, desni pa, namesto da bi bili modro tiho, jim odgovarjajo.

Zdi se tudi, da se Slovenci o zadnji vojni in o žrtvah tako silovito prepiramo zato, da lahko prekrivamo srdite spopade, ki se še zmeraj skrivaj odvijajo pri  prerazporejanju družbenega premoženja.
Pred desetletjema se je podobna hajka, kot smo ji priča danes, že odvrtela. Tudi takrat so bili mediji polni domobransko-partizanskih razprav, v zakulisju pa so se odvijale tajkunske zgodbe, ko se je ob podpori bank in ob pomoči botrov izza ozadja – tistih, ki so še zmeraj imeli kontrolo nad denarnimi tokovi in nad opranimi glavami državljanov -  prevzemalo podjetja s strani politično-gospodarskih združb, ki jih danes simbolično imenujemo ... Pavček, Petan, Bavčar, Valant, Rigelnik, Kordež, Bohorič, Šrot.

Spremembe se začnejo v glavi, pravi Andrej Mertelj in nadaljuje:'' V Sloveniji je trud pomembnejši od rezultata. Že v šoli prevladuje razmišljanje, da je treba učenca nagraditi glede na njegov trud. To pa pripelje do množice opravilno nesposobnih, ki se trudijo in ostajajo globoko razočarani, ker jim okolica tega njihovega truda ne priznava.''

Tako imenovani ''opravilno nesposobni'' so bili- tako kaže- tudi tisti, ki so krepko zavozili ''slovensko zgodbo o uspehu pajdaškega socializma''. Obeta se ravs za »bisere« Igorja Jurija Pogačarja, Petra Sovdat pa v Financah piše, da Igor Lah, ki je oddal nezavezujočo ponudbo za odkup časopisne hiše Delo v višini 3,82 milijona evrov, ni več v špilu. Sta kot edina ponudnika ostala le še FMR Stojana Petriča in mariborski Pronet? Da vas spomnim:šef Delavske hranilnice Jože Stegne je vse skupaj preroško komentiral: "Kar naj Delo imajo tajkuni in ga uničijo."

Zgodovina pa se ponavlja tudi na druge načine, pa mnogi tega niti ne opazijo.

Tudi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je po tako imenovanem pokvarjenem imperializmu vneto in družno pljuvalo, a ne bodi vrag! Truma naših očetov je odšlo v Nemčijo, Avstrijo, tudi v Ameriko, s trebuhom za kruhom. Z njihovim denarjem so se doma gradile hiše, otroci pa so lahko lažje študirali. Kakor hitro so se državne meje odprle magari za milimeter, že se je v te ''preklete'' imperialistične države množično hodilo kupovat vse, od kavbojk, do sekret papirja, banan in videorekorderjev. Prav otroci tistih, ki so ure in ure čakali na mejnih prehodih in pod kiklami skrivali pretihotapljeno robo,  imajo danes polna usta sovraštva do Zahoda! Kdo bi jih razumel.

Če pa bi poslušali njihove vzhičene politično- socialistične parole in ostala prerekanja pod rdečo zvezdo, potem bi nas bilo lahko upravičeno strah, saj nas napihnjeni retoriki prepričujejo, da svetla bodočnost tiči v sistemu kot je Severna Koreja, da pa istočasno kapitalizem – tudi evropski - žre ljudi in jih izkorišča. Res mi ni jasno, zakaj, za vraga, prav v ta pokvarjeni kapitalizem odide vsako leto več kot deset tisoč mladih, v naročje severne Koreje pa – nihče?!
A zgodovinski prepiri so, tako pravijo znani slovenski politični analitiki, vedno le kamuflaža, da javnost ne bi opazila, kdo ji trenutno slači gate ...

Kako hitro se človek spremeni v drhal, te dni – iz varnega zavetja – opazujemo tudi v Nepalu. Po katastrofi, ki je prizadela nepalske vasi in mesta, več kot 7750 ljudi je umrlo, 256.000 domov se je spremenilo v prah in ruševine, nevladne organizacije opozarjajo na izprijeno drhal, na trgovce z ljudmi. Zločinci svoje žrtve prodajajo v suženjstvo za spolne sužnje in prostitucijo...

Če bi bili naivni in bi verjeli, da je država, v kateri v aktualnem trenutku cveti duhovnost in v kateri so t. i. knjige z duhovno vsebino pravi berstsellerji, tudi sicer zelo sočutna, bi se krepko zmotili.

Marsikdo te dni ni mogel verjeti, da nam v Sloveniji ne uspe najti pol milijona evrov, ki so potrebni za normalno delovanje Hiše hospic. Še težje pa je bilo verjeti, da je ministrstvo za zdravje po drugi strani brez težav našlo prav toliko in še več denarja, in naročilo študijo slovenskega zdravstvenega sistema, ki je nihče ne potrebuje. Kako je vse skupaj skregano z zdravo pametjo, pove tudi podatek, da – na primer – na agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja z razpisom iščejo kar 38 uradnikov za tehnično pomoč pri izvajanju programa razvoja podeželja. Toda- pazite! Agronome razburja dejstvo, da imajo prednost pri izbiri gradbinci, arhitekti, strojniki in pravniki. Kot da bi se našteti profili bolje razumeli na kmetijstvo kot kmetijci sami!

Upam, da bom še za tega življenja dočakala dan, ko bodo Slovenci pospravili ideologijo v neprodušno zaprte vreče in jo zakopali nekaj sto klafter pod zemljo. Potem pa se bodo – ko se bodo usedli za mizo- pogovarjali o tem, kaj znajo, česa so zmožni, kako bodo skupaj ustvarjali prihodnost, ki bo temeljila na običajnih, obče človeških vrednotah, na pozitivnih mislih, ob predpostavki, da bo pomembno, kaj kdo zna in zmore in ne- čigav je.