Danes je svetovni dan muzejev in Miha Naglič nas je na ta dan spomnil na prav poseben način. Dejal je, da je izšel nov turistični vodnik v angleščini, ki so ga napisali štirje novinarji iz ZDA,  Anglije in iz Avstralije. Za Žirovce pa je pomembno to, da so med izbranih sto destinacij uvrstili tudi Žiri. Zakaj?

Približno takšna je njihova razlaga: če je res, da leži Slovenija na zemljepisnem križišču/stičišču treh evropskih svetov – alpskega, panonskega in mediteranskega,  in če ležijo Žiri na stičišču treh slovenskih pokrajin, potem je mogoče z malo pretiravanja reči, da so Žiri neuradni center Evrope. Turistični vodnik za ilustracijo izbere dve žirovski posebnosti: Rupnikovo linijo za predvojni in Alpino za povojni čas, sklicuje pa se tudi na razstavo o Alpini v žirovskem muzeju in na dejstvo, da je za dizajn svojih izdelkov dobila že več prestižnih nagrad. Miha nato nadaljuje, da bi rad na današnji mednarodni dan muzejev izpostavil ugotovitev, da je velika škoda, ker zaradi ignorance lokalne skupnosti ne nadaljujemo s projektom, ki se ga je zastavilo leta 2007 z razstavo Pozdravljeni, ljubitelji utrdb! Na možnost, da bi lahko bil prav žirovski muzej osrednji nacionalni muzej za, recimo, dediščino rapalske meje, so sicer tuji novinarji namignili, mi pa v jok, kajti, žal,  dobro vemo, kako razmišljajo tisti, ki imajo v rokah moč in denar.

In ker je Slovenija- ne le Žiri- znana po svoji ozkosti v najširšem pomenu besede, je vse, česar se ob tem zapisu lahko žalostno nadejamo, to, da bo v naslednjem turističnem vodniku pisalo, da so bile Žiri še ena destinacija, ki ni znala izkoristiti svojih priložnosti, ki jih je imela na dlani in na dosegu roke. Pokojni podjetnik Vili Koritnik je – za ilustracijo- pred skoraj štirimi leti izrekel naslednje preroške besede:''Če bi Slovenci znali in hoteli izkoristiti danosti, ki jih imamo, bi že zdavnaj prehiteli Švico. Tako pa zgolj in samo mencamo in razmišljamo, kako bi capljali na mestu in iskali priložnosti tam, kjer jih ni in jih nikoli ni bilo.''

Nasploh in tudi sicer je postala Slovenija dežela, ki jo demokratični, kultivirani svet vedno teže razume. Sanje o samostojni in napredni državi se iz dneva v dan bolj spreminjajo v prah. Tam, kjer smo 26. junija 1991 posadili simbol slovenstva - slovensko lipo, te lipe danes ni več. Na tiho je bila odstranjena. To se je opazilo, ljudje so bili sicer po lepi slovenski navadi tiho, a so vseeno upali, da se je odstranitev zgodila začasno, dokler se osrednji Trg republike v Ljubljani ne obnovi. Obnova se je zgodila, a lipe, ki je simbol prihodnosti in demokratičnosti pa ni nikjer.

V preteklih dneh se je spet precej govorilo o spravi, pa še o enem spomeniku žrtvam, politiki so se sončili v prvih klopeh na različnih slovesnostih, tudi v cerkvi jih ni manjkalo. Nekakšen simboličen, zelo krut a boleče realen žebelj v krsto pa je ob vseh prizadevanjih za malo več miru v hiši, imenovani Slovenija, zabila Svetlana Makarovič, ki je dejala, citiram:»Nobene sprave ne more biti. Kakšna sprava, kaj ni vse jasno? Saj jih ne pobijamo. Stvar je urejena. Saj tudi vsi partizani nimajo groba. Naj zdaj mi plačujemo za izkopavanje kosti in analize DNK, ki bodo dokazovale, kdo je bil kdo? Saj imajo spomenike, maše, shode na Rovtah, domobranske pesmi, kdo pa jim kaj hoče? Naj izkopavajo in pokopavajo svoje na svoje stroške, če ne vedo, kje naj prižgejo svečo. Pravzaprav, če ne vedo, kam bi s svečo, naj si jo nekam vtaknejo.«

''Kako veš v katerih državnih podjetjih se najbolj krade? Pogledaš na privatizacijsko listo in vidiš katera se ne bodo privatizirala'', se je glasil eden od tvitov, pod katerim se je podpisal Libertarec, ki še dodaja:'' Primer Slovenije kaže, da menjavanje vlad na ulicah lahko vodi do političnih jetnikov, kraje mandatov, levičarskih skrajnežev v parlamentu.'' Njegove tvite omenjam zato, da potrdim, da se farsa, imenovana Telekom, še kar nadaljuje, kot kaže, se bodo z njegovo usodo igračkali toliko časa, da Telekoma tudi za šenk nihče več ne bo hotel.

Boštjan M. Zupančič, nekdanji profesor prava, filozof in sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu pravi, da je po številu sporov na sodišču Slovenija v samem EU vrhu, ter dodaja, da je »število sporov v določeni družbi obratno sorazmerno s številom vrednot, ki jih ljudje delijo. Tam, kjer ni soglasja o tem, kaj je prav in kaj se spodobi, tam pride na vrsto sodnija.«

Mar Slovenci sploh vemo, kaj je od tistega, kar živimo, razmišljamo, vidimo, čutimo…res in kaj iluzija? Pravijo, da je psihopate, ki nam perejo možgane, težko prepoznati. Hervey M. Cleckley, pionir raziskovanja psihopatologije, ki je psihopate proučeval v zaporih, je, denimo, priznal, da je psihopata prepoznal šele po tem, ko je zapustil njegovo pisarno; pred tem pa ga je le-ta prepričal, naj mu posodi pet dolarjev. Predstavljajte si psihopate v politiki, v medijih, med vodilnimi v gospodarskih družbah! Da so nas že neštetokrat obrnili in nam v popolnosti zameglili pogled, se zavemo šele tedaj, ko je prepozno...

Človeštvo je pred velikim izzivom tudi pri vprašanju pribežnikov, ki se množično izkrcavajo na obalah Italije. Po eni strani smo do trgovcev z orožjem in multinacionalk, ki jim nemirna Afrika prinaša le dobičke, neverjetno milostni, po drugi strani pa se evropske države zlepa ali zgrda otepajo pribežnikov.

Dejstvo je, da s tem, če se bodo vsi preselili v Evropo, ne bomo rešili ničesar. Še več: kam bo zbežala Evropa, ko ne bo več prostora ne za staroselce ne za priseljence?! Prej, preden bo prepozno, se moramo spomniti na pravljico o Mojci Pokrajculji.

Pisker, ki je na koncu počil, ni imel ravno sreče...