Zadnje čase imam vedno bolj občutek, da smo Slovenci žabe, ki se kuhajo v loncu. Za današnji komentar sem iskala neke podatke in sem zato prebrala več starejših zapisov. Lasje so mi šli pokonci, ko sem ugotovila, da so stvari, ki sem jih izpostavljala še pred letom ali dvema, danes že povsem normalne in vpete v naš vsakdan. Še več:nihče niti ne trzne, ko se lomijo takšna in drugačna kopja na hrbtih državljanov.

Dr. Brecelj je na medije in na politiko naslovil že brez števila pisem, v katerih je opozarjal na kaotično stanje v bolnišnici. Se še spomnite, ko smo se zgražali ob zaslužkarskih prodajah operacijskih miz? Sledil je- med drugim- škandal s preplačanimi žilnimi opornicami. Se je komu od glavnih akterjev kaj zgodilo?

Ni.

Le vodstvo bolnišnice je vso zadevo najprej hotelo pomesti pod preprogo, potem pa je zaradi pritiska skupine zdravnikov, ki so še imeli vest, vseeno moralo razkriti sleparijo, ki je davkoplačevalce letno stala 2,5 milijona evrov. Državljani so se nekaj dni spraševali, v čigav žep je šel denar, katera je tista jahta ali vila, ki se jo je skorumpirani zdravniki kupili na naš račun… Potem pa je nekdo izza ozadja dal povelje in - kot bi odrezal- vse je potihnilo.

Kljub temu, da imamo Slovenci najkrajši zgodovinski spomin v vesolju, se vseeno sprašujem, koliko je bilo še takšnih in podobnih kravjih kupčij v zadnjih desetletjih, pa nihče od državljanov ni povzdignil glasu? Običajno je pač tako, da z novo afero ali škandalom zakrijejo staro govno, četudi še ne raziskano in pojasnjeno. Tisti, ki nas kradejo tudi preko zdravstva, pa itak vedo, da imajo državljani oprane glave. Če barabam slučajno gre za nohte, vržejo v medije kakšno kost o Janši ali pa rečejo, da ''ta beli'' spet ''nekaj hočejo'', pa je ljudstvo, zaslepljeno z ''likom dragega Tita'' ponovno lepo pokorno in pleše, kot tovariši žvižgajo.

Mediji in tudi nekateri strokovnjaki v trenutku, ko kakšna afera pricurlja v javnost, sicer še zaženejo vik in krik, a jih potem tovariši, ki izza ozadja ropajo vse živo, kar le lahko, in se ne ozirajo niti na najbolj ranljive v družbi, hitro utišajo.

Ob nebulozah, ki jih ob TV-komentiranjih različnih izprijenih dogodkov stresajo taki in drugačni ''strokovnjaki'', ki bi morali imeti široko znanje, nenazadnje zato, ker imajo spredaj, pred imenom, zapisano ''dr'', ''mag'', ''prof'', se zmeraj vprašam, ''za koliko'' ali ''za kaj'' počnejo, kar počnejo.

Ker sem potrpežljiva, prej ali slej ''srečam'' odgovor.... (PS edino opravičilo za neumnosti, ki jih govorijo, je, da so si nazive morda kupili…potem pa ja, seveda, takrat pa so nebuloze logične)

V ponedeljek se je iztekel rok, ki ga je ministrica za zdravje (zanimivo bi bilo vedeti, kakšna je njena računica, da je to storila?!?) postavila vodstvu UKC Ljubljana in nevrološki kliniki v svojem pozivu k nepreklicnemu in takojšnjemu odstopu. Je tudi njej močno zasmrdelo vse, kar se dogaja med zidovi Kliničnega centra? Hmja…

Policija sicer nekdanjega zdravnika z Nevrološke, Ivana Radana sumi storitve več kaznivih dejanj, vendar- če smo pošteni – morebitni grehi, ki jih ima Radan na vesti, niti približno niso tako hudi kot dejstvo, da se je zanje vedelo, pa se ni ukrepalo. V tem tiči srž anomalije, ki smo ji priča in ki jo živimo.

Po izbruhu afere se mnogi- z menoj vred- sprašujemo, mar je afera res razkrila smrtno bolan kolektiv otopelih zdravnikov in njihovih šefov, ki se ne odzivajo na nič, kaj šele na bolnike? Zgodbe, ki o različnih ''primerih'' krožijo po medmrežju, so več kot grozljive. Se spomnite, kako so Reneju želeli odrezati nogico?! http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/nogica-resena-mali-rene-ze-veselo-skace

Četudi smo te dni lahko le za trenutek pokukali v kolektiv, kjer so zdravniki zaradi medsebojnih osebnih bojev, rivalstev in patoloških odnosov tako izčrpani in človeško izpraznjeni, da vsak skrbi in dela le še zase, in jim je malo mar, če nekateri med njimi, spravljajo paciente na drugi svet, so nam šli lasje pokonci.

Zelo iskreno se sprašujem, kako je mogoče, da je vsem na očeh, sredi monitorjev, nadzornih kamer in brez števila velikih in malo manjših šefov moč jemati življenja, pa se nihče ne odzove in nikogar nič ne zanima...

Smo postali Slovenci- tako kot se sprašuje tudi zdravnik dr. Alojz Ihan svetovna metafora za ljudi z zaprtimi usti? Ki sicer vidijo, a se obračajo stran in se delajo, kot da se videno njih ne tiče. Nezavedajoč se, da se lahko prej ali slej tudi sami znajdejo na napačnem kraju in v napačnih rokah.

Tisti, ki se spoznajo na ''karmo'', na ''usodo'' in podobne reči, pravijo, da se nam, Slovencem, dogaja pregovor, ki se glasi ''vse se vrača, vse se plača''.

Že desetletja se namreč obnašamo, kot da to, kar se je dogajalo še ne tako dolgo nazaj, ni bilo ''nič takšnega''. Na desetisoče jih še zmeraj leži po jamah in rovih, ogromno pa jih je, ki – po drugi strani - še zmeraj gobezdajo, da je ''to zelo prav''. Pomore- tiste, iz polpretekle zgodovine, smo celo zapakirali v škatle nanje obesili državna odlikovanja, ter jim na ta način dodali legitimnost in smiselno(?) opravičilo tistim nebodijihtreba, ki se s takšnim odnosom do pobitih ne strinjajo.

Pri nas še vedno velja, da si nekateri ljudje grdo ravnanje- tudi smrt- zaslužijo, ker so pač bili na napačni strani, ker so bili izdajalci naroda. Svetost življenja in pravica do groba velja le za izbrance…je potemtakem čudno, da se dogaja, kar se?

Karme, ki se prenaša iz generacije na generacijo pa, žal, ni mogoče utišati.

Upam, da ne boste rekli, da mešam jabolka in hruške, vendar smo v nekaterih zadevah, če izpostavim le ''gledanje stran'' in ''molčanje'', ko bi morali na ves glas kričati, več kot pataloško posebni.- celo v svetovnem merilu.

Slovenski mediji več kot zelo natančno preštevamo trupla na vseh svetovnih bojiščih, a da bi podobno storili doma?

Ni šans.

Pot do tistih, ki ležijo po breznih je polna preprek tudi zato, ker so odgovorni za poboje skozi desetletja postali ne le vplivni, temveč tudi zelo spoštovani.

In potem v to slovensko kloako pade neki Radan in začne kar sam razglašati, da je, hipotetično, serijski morilec a s pripombo, da so tisti, s katerimi dela, še hujši. Nas je njegova samoprijava kaj streznila? Najbrž ne.

Prej ali slej se bodo mediji in državljani začeli spraševati, kaj pa, če je dajal kalij le ''ta belim''? In potem, ko bo kdo v šali zinil, da ja, se zna zgoditi, da Radan lahko postane celo slovenski nacionalni junak.

Kot sem že rekla na začetku: Slovenci smo kot žabe, ki se kuhajo v vreli vodi. Tako počasi, natančno in skrbno nam dozirajo grdobije, da – takšni- lepo vzgojeni- sploh ne bomo opazili, kdaj bomo- kot žabe- v simboličnem smislu pomolili vse štiri od sebe.