Svet, v katerem smo, živi, diha, se razvija, gre naprej, redke so države, razen skrajno komunističnih kot sta na primer severna Koreja ali Venezuela, da bi za več desetletij obtičale na mestu, globoko v blatu.

Skok k sosedom, k Hrvatom, nas dobesedno šokira v pozitivnem smislu, kajti oni hitijo v Evropo sto na uro. Tistih, ki pritiskajo na zavoro, ko se derejo ''živel Tito'' in podobno, sploh ne slišijo več.

Pri nas, v Sloveniji pa se, kot zakleto, obnašamo, kot bi spali, še več: vzbujamo celo občutek, da nočemo, da bi se zbudili in kaj postorili zase.

Ljudje zasvojeni z resničnostnimi šovi in svojimi vrtički, dajo vedeti, da dokler se problem ne dotakne njih, ta ne obstaja.

 Krčevito se oklepajo starega, znanega, bojijo se sprememb, novih izzivov, bognedaj povezovanj z drugimi. Včasih se zdi, da bi nekatere občine okoli svojih becirkov najraje postavile kitajske zidove, da se v njihovo posvečeno sredino ja ne bi pritepel kdo od nebodijihtreba sosedov. Njihova ozkost in zaplankanost pa ne rojeva drugega kot eno veliko škodo, ki marsikje že kaže zobe.

Povsem drugače je, na primer, v Goriških Brdih. Toplo bi priporočila vsem, da jih obiščete, zelo toplo.

Kaj vse so v desetih letih postorili Brici zase, za svoj obstoj, za svojo prihodnost, za napredek! Iz češenj in vina so naredili prodorno zgodbo, ki jo hoče slišati vsak.

Prisotni so na spletu in to kar v štirih jezikih. Kaj pa mi, Žirovci?

V soboto je bilo tam več kot deset avtobusov iz sosednje Avstrije. Sprehajali so se po Šmartnem, občudovali vasico, urejeno z EU sredstvi, posedali v gostilnicah, vohali sivko in zobali češnje. Na vsakem koraku se čuti, da vsi prebivalci dihajo s turizmom, da nihče od njih ne razmišlja, kako bo sredi Brd zgradil Metropol z velikim bazenom, ker se zavedajo, da tja sploh ne sodi!

Obiskovalcem ponujajo tisto, kar imajo že stoletja. Na kar so ponosni.

Si predstavljate, kakšno zgodbo bi lahko naredili v našem kraju, če bi se – dokler ne bo prepozno – začeli zavedati pomena čipke in Rapalske meje?!

Tudi sicer tamkajšnja pokrajina valovi mehko in vabljivo, brez arhitekturnih zmazkov živo pisanih barv, ki bi neokusno štrleli iz lepote, ki se ponuja očem. Ko sem prodajalko, pri kateri sem kupila nekaj lokalno izdelanih predmetov, pobarala, kako to, da so se Brda tako zelo spremenila, je dejala, da zato, ker so imeli župane z vizijo, takšne, ki niso skrbeli le za vodovod in kanalizacijo, temveč so jih istočasno spodbujali, naj tudi občani zavihajo rokave, če hočejo v tistih krajih obstati in preživeti.

Kako enostaven napotek, vsaj na prvi pogled, a kako težko in nemogoče izvedljiv v praksi, če so, seveda, napačni ljudje na napačnih mestih.

Žal je zmeraj tako, da je iz krajev, kjer znajo izkoristiti dobre zgodbe za boljši ''jutri'', vrnitev v kruto realnost na koncu sveta zmeraj žalostna.

Mislim, da bo za moje počutje bolj prav, če razmišljam o Telekomu, Radanu in zombijevskih odločitvah, ki nas iz dneva v dan bolj porivajo v kameno dobo.

Za trenutek ali dva me razveseli le dejstvo, da se – vsaj v medijih- nekaj prebuja, da –vsaj nekateri novinarji v že klasičnih trobilih - niso več tiho in se pričenjajo oglašati kritično- tako kot je treba.

Dejan Steinbuch je zapisal malodane preroške besede.''Če kdaj, potem bi moralo gospodu Cerarju zdaj postati jasno, da njegov nasprotnik ni politična opozicija v parlamentu, denimo Janez Janša na desnici ali Luka Mesec na levici, temveč da mu oblast spodkopava mafijska paradržava, ki jo financirajo ravno državna podjetja.''

Za kaj gre? Petra Sovdat je v Financah dejala, da je Cerar tokrat- ob prodaji Telekoma, zamudil vlak, da bi sploh kdaj postal premier. Njegova vlada, zelo milo rečeno, pri tej prodaji svojega dela, za katerega so plačani, ni opravila. Pa bi ga morala. Še več: Petra celo trdi, da je Cerar zamudil priložnost, da prevzame vodenje vlade v svoje roke. Pokazal je, da lahko z njim pometa tudi stranka, ki mu v koalicijski matematiki sploh ni pomembna. Zaledje SD uporablja vse umazane trike, da ne bi izgubilo korita. Dejan Steinbuch gre celo korak dlje, saj zapiše, da se je v nekaj zadnjih dneh zgodil tihi državni udar. Četrtkov nočni prevrat nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga SDH in popolna blamaža na vladi po njegovem lahko pomenijo samo eno: da ima vso oblast v Sloveniji še vedno v rokah paradržava, ki seveda nima niti najmanjše zveze s politično desnico, saj ne govori jezika ideologije, temveč denarja. Njihova dolga roka se vedno znova aktivira, ko je treba ohraniti strateške pridobitve, od katerih je posredno odvisno tudi njihovo finančno omrežje. To velja za gradbeni lobi (SCT, Vegrad, Primorje), energetiko (TEŠ6), javno zdravstvo (UKC) ali tajkunske medije.

Prodaja Telekoma, ki ob predpostavki posebnih pooblasti omogoča prisluškovanje komurkoli, je pomenila preveliko tveganje za paradržavno omrežje. Sprva je šlo za ideološko oporekanje, ki ga je Janko Veber argumentiral z veleizdajo, potem se je temu priključila dobro organizirana civilna družba Proti razprodaji državnega premoženja, na koncu, ko je že kazalo, da formalni in legitimni pritiski ne bodo zalegli, pa je omrežje uporabilo blokado samega prodajnega postopka.

Je mar čudno, če vsi, ki so količkaj sposobni, vsi, ki želijo dihati normalen zrak za svoje projekte, vsi, ki le lahko, bežijo v tujino? Pa ne v pri nas tako zelo opevano Venezulelo, še zdaleč ne!

Naša delovna sila je zunaj, v civiliziranem svetu, zaradi svoje usposobljenosti in izobraženosti visoko ocenjena.

Ste vedeli, da se je po junijski anketi Dela ZL zavihtela na vrh popularnosti?

 SMC ima le 7,6-odstotno podporo, kar je doslej najnižja izmerjena podpora tej stranki od ustanovitve pred letom dni, piše današnje Delo. Podpora SMC pada že četrti mesec zapored. Javnomnenjske ankete so pa res biseri!

P.S.

Kako kaj napreduje kandidatura Danila Turka za predsednika OZN?