Ko čez teden skrbno prebiram slovenske medije, se pogosto sprašujem, ali sploh živimo s tistimi, ki jih ustvarjajo, v isti državi! Sem in tja izgubljam voljo, ko vidim, kako silno težko si je odstraniti plašnice in razmišljati še kako drugače kot po nekih ustaljenih, že stokrat prežvečenih kopitih, ki pa so- četudi nas nenehno tepejo- videti domači, saj smo postali v 70 letih verbalne diktature ene same miselnosti, več kot lepo vzgojeni.

Da je temu tako, da kaže tudi na domačem pragu. Po zadnji katastrofalni poplavi so prišli k potoku Rakuljščica možje v delovnih oblekah, ga pri mostu, pri Binetu, dodobra razkopali in razrili, posekali vse, kar je bilo živega in zelenega – ter odšli. Že več mesecev se mimoidočim ponuja več kot žalostna slika razdejanja, ki prej kot ne spominja na opustošeno Lunino pokrajino.  Pred kratkim so se, verjetno te-isti, lotili še zgornjega toka Rakulščice in- kakšna groza- ob njej posekali tudi smreke, ne le grmovja. Čemu? Komu so bile na poti stoletne smreke? Razumem in se globoko strinjam, da je potrebno Rakulščico urediti, da ne bo več poplavljala, a da pa je treba najprej ob njej uničiti vse, kar je zelenega- to mi pa ne gre in ne gre v glavo!

S takšno brezobzirnostjo do narave se lahko ''pohvalijo'' zgolj tisti, ki so brez občutka in brez srčne kulture. Naj zmolim pet očenašev, da Rakulščica ne bo urejena na podobno grd in neokusen način kot se je zasekalo v neokrnjeno naravo ob novi sprehajalni poti proti Selu?

Na skrajno neokusen način se je dva stranska potoka zacementiralo s skalami, ki niti približno ne sodijo v tamkajšnje naravno področje. Še več: tisti, ki je to naredil, betona po dnu struge ni niti pospravil za seboj. Ljudje, ki hodijo mimo, sicer zmajujejo z glavami, a da bi kdo povzdignil glas? Logično, da ne! Smo pač lepo vzgojeni občani, ki nam je vse prav, da le ne posegajo na naše lastno dvorišče.

Žal se Slovenci v mnogočem, kar ni vredno naše pozornosti, zgledujemo po tujini, a tam, kjer bi se morali, pademo na izpitu. Imamo skandinavsko javno potrošnjo, balkansko davčno disciplino, francoski trg dela, žal tudi naše sodstvo krepko caplja celo za tistim iz tretjega sveta. Potem, ko je Ustavno sodišče razsodilo, da je bil zakon o poslancih, na podlagi katerega je tako imenovana razširjena vladna koalicija predsedniku opozicijske stranke odvzela poslanski mandat, se je zgodil zelo zgovoren in poučen intervju z enim najbolj znanih eminenc s področja prava, ki smo mu lahko prisluhnili v Odmevih, 11. junija. Gost je povsem jasno večkrat ponovil, da je slovensko pravo unikum, saj v njem pač veljajo ''različna mnenja''. To pomeni, rečeno po domače, da bomo razumeli tudi navadni ljudje - kakor za koga. Stresel me je mraz ob misli, kaj bi bilo, če bi bil dotični gospod višji sodnik, in bi lahko zaradi njegovih »drugačnih mnenj« ljudje celo neutemeljeno pristali v zaporu. Slišano je bilo res grozljivo, kajti t. i. ''drugačna mnenja'' v bistvu lahko vsakega človeka, če oblasti ni všeč, spravijo v zapor. Tega bi se morali državljani še kako zavedati, kajti nikoli ne vemo, kdo in kakšni bodo norci, ki bodo jutri prevzeli oblast.

Da smo Slovenci narejeni iz čudnega testa, ki ga še sedemdeset let po povojnih umorih, ko se je drugače misleče pobijalo in metalo v rudniške jaške in globeli, dokazuje strašljivo pomanjkanje pietete. V Sloveniji je blizu 600 krajev, kjer se je leta 1945 zgodil zločin, zaradi katerega nikoli ni bilo niti pravne niti moralne sankcije, saj politična elita kljub uradnem priznanju obstoja teh morišč ni zmogla ali hotela priznati, da je šlo za zločin, za katerega v civiliziranem svetu ni opravičila. Svoje povojne preteklosti, ko so se dogajali zločini že v času, ko ni bilo več vojne, bi se morali sramovati in obžalovati, pa tega zaradi sovraštva in opranih možganov, ki so utrpeli nepopravljivo škodo tudi skozi šolski sistem, nismo zmožni.

Pozabljamo, da je človek postal človek, ko je bil pietetno sposoben pokopat tudi svoje sovražnike... To da mediji namenijo več pozornosti paradi ponosa kot spominski slovesnosti ob morišču več tisoč Slovencev, ne kaže le na globino duha državljanov, kaže tudi na pomanjkanje sleherne kulture tudi pri slovenskih medijih. Na velike zgodbe hitro ''pozabijo'', tudi na tisto, da so menda nekatere banke ponarejale podpise posojilojemalcev v frankih…

Slovenci že vse od osamosvojitve ne vemo, kaj bi sploh radi. Po eni strani, bi bili še zmeraj radi Balkan, po drugi strani pa bi radi uživali švicarski luksus. Žal je to morilska kombinacija, ki ne drži vode in nas bo- to se kaže sedaj, pri zloglasni prodaji Telekoma- prej ali slej pokopalo. Na ves glas kričimo, da ''svojega ne damo'', ob tem pa ne pomislimo, da itak nikoli ni bilo nič ne moje, ne tvoje, da so se ob tistem, kar naj bi bilo ''naše'', napajali le strici in tete takšnih in drugačnih trdorokovskih forumov, ki danes počnejo vse, kar je v njihovi moči, da jim zlate žile ne bi iztrgali iz rok. V življenju je že tako, da če nimamo cilja, tudi ne moremo pričakovati, da bi imeli na brezciljni poti, po kateri tavamo, kakšne uspehe.

Tinkara Kovač se je nedavno tega pridušala, da je skupina Parni Valjak pokasirala 12.000 evrov za svoj nastop, slovenski pevci pa so nastopali brezplačno.

.. ..Draga Tinkara, če bi bila na tvojem mestu in bi v naprej vedela za takšno ponižanje, ne bi nastopila. V nobenem primeru! Me je pa sram- do vrh glave sram- da Slovenci še zmeraj klečeplazimo pred tujci in jih kujemo v nebo. V mojih časih smo to počeli tudi s slovenskim jezikom. Samo pasja dlaka je manjkala, pa bi srbohrvašščina postala uradni jezik tudi v Sloveniji!

....Še to: zadnjič, ko sem pešačila po Ljubljani, me je prešinilo, da ni nikjer več nobene stojnice (kioska) s kuhanimi hrenovkami, pečenim krompirčkom. ...En sama poplava  kebapa, kršenmatiček! Pa saj je enako tudi na področju literature: kar je tuje, je berljivo, kar je domače.....leži na knjižnih policah.

Večkrat sem že zapisala, da znamo biti Slovenci sebi največji sovražniki. Danes to še toliko bolj velja.