Micka Kovačeva

Micka Kovačeva
pila, nič plačala,
pil bi še vsak hudič,
plačal pa nič.

Jako čuden narod smo Slovenci. Čez leto jamramo, da ni denarja za ceste, šole, zdravstvo, otroke in penzije, potem pa pride poletje in …preko Dragonje se začnejo viti dolge kolone turistov, željnih namakanja v Jadranu. Kar naenkrat se - po nekem čudežu - najde denar za nič kaj poceni poletno uživanje, tc, tc, tc!

Vseeno je bilo – to je treba reči –poleg ležanja na plaži, par stvari tokrat drugačnih kot običajno. Slovenci so, ne glede na spol, težo, leta, porjavelost in ne glede na zunanjo lepoto, glasno slavili grško zavrnitev plačila dolga na referendumu. Odpirale so se piksne piva in slišali so se gromki hura-ji, da so mi šli mravljinci po koži. Pa dragi rojaki, sem si mislila: mar ste nori ali kaj? Grki so se pritlehno ponorčevali tudi iz Slovencev in naše več kot milijardne solidarnost, jebela cesta! Ob tem pa tudi pozabili, da je bila Grčija še v prvi polovici 2014 na dobri poti okrevanja z največjo rastjo v Evropi? Nato je na oblast prišla Siriza, zgodilo se je, kar se je, ker socializem pač ni namenjen doseganju proračunskih in razvojnih ciljev, temveč le pravljicam....V podporo le-teh je celo v Ljubljani protestirala peščica trčenih (33), ki jim, kako značilno, strašno diši živeti na veliki nogi - a na tuj račun.

In- kako zanimivo- za Grke in za ''naše'' so v vsej zmešnjavi, ki ji ni videti konca, sporni - upniki. To je približno tako, kot da si sposodite denar, ki ga ne morete vrniti, potem pa upniku, ko vas vpraša, kdaj mu mislite vrniti posojilo, jezno zabrusite v obraz:»Ti prekleti Merklovec, samo poglej se, a te ni sram, da me ponižuješ s takšnimi neokusnimi in žaljivimi vprašanji!?«.

Bi dala za eno mašo, da bi razumela te čudake. Pravijo, da so socializmu slepo vdani pripadniki pač preponosni, da bi vračali izposojeni denar. Naši tovariši, ki takšne neumnosti s še nepredvidljivimi katastrofalnimi posledicami žal podpirajo,se, kot že rečeno, ne zavedajo, da je med milijardami, ki so jih Grki dolžni, tudi nekaj drobiža, malo manj kot 2 milijardi, t. i. mojega, tvojega, našega denarja. Ki smo jim ga posodili in butasto verjeli, da ga bodo nekoč vrnili. A naše posojilo jim ni pomenilo nič- niti hvala niso rekli zanj- nam pa 2 milijardi pomenita ogromno. Če ne drugega, bi lahko za naslednjih sto let poskrbeli za naše lastne lačne otroke, upokojence z veliko nižjimi pokojninami, kot jih imajo v Grčiji, lahko bi – če ne drugega- omogočili znosnejše delovanje zdravstvenega sistema.

Eh, po drugi strani pa nisem neumna, da bi trdila, da je v tem verižnem marketingu, ki se je včeraj dokončno zakoličil v Grčiji, EU good guy, Grčija pa bad one. Edina stvar, ki mi gre res na živce so ''mokre sanje'' vsepovsod, kamor pogledam, ko povsem normalen folk uživa v tem, kako so ''Grki nategnili EU''. Pa da jim sedaj, ko so šli na referendum, ''nič ne bo treba plačat, kar so dolžni''. Ležim na plaži, folk okoli mene pa preračunava, kako leopo nam bo, ko bo EU crknila in bomo spet živeli brez pravil – kot v raju.

Moja kmečka pamet pa se ob vsem, kar posluša, čuti opeharjena in ogrožena. Verjetno zato, ker še nikoli nisem živela na tuj račun, ker sem zmeraj vračala kredite, ker sproti plačujem položnice,  in predvsem- ker ne sanjam o gradovih in BMW-jih  nad oblakih, če vem, da imam tukaj, na zemlji, komaj za sproti. Pa se ne pritožujem. Prekleto dobro se zavedam, da imeti v denarnici ''več'', ne prinaša zmeraj sreče in veselja.

Tudi zato do ''Mick Kovačevih, ki bi pile in nč puačale'' nisem ravno ''polna nežnosti''. Izid referenduma, ki naj bi pogajalsko moč vrnil v grške roke, ima tudi drugo plat zgodbe. Po oceni prvega moža helenske trgovinske zveze Vasilisa Korkidisa je grško gospodarstvo samo v tednu pred referendumom izgubilo 1,2 milijarde evrov. Odkar so svoja vrata zaprle banke, pa naj bi zasebna potrošnja strmoglavila za kar 70 odstotkov.

Dan ali dva nazaj, je svet obšla tragična, ganljiva in žalostna slika obupanega in objokanega grškega upokojenca, po tem, ko ni uspel na banki priti do 120 EUR svoje pokojnine. Podoba jokajočega moškega na tleh, ob ograji, je verjetno ena izmed najbolj pretresljivih, a slikovitih o stanju v Grčiji. Ne prikazuje človeka s t.im. dna, temveč povprečnega človeka, ki je delal celo življenje in na starost dočakal razvrednotenje vsega, v kar je verjel.

Kljub temu, da je Siriza včeraj uspela prepričati volivce, naj se na referendumu opredelijo proti pogojem institucij za vračanje dolga, je danes odstopil finančni minister Varufakis. Matej Lahovnik pravi, da ne pozna nikogar, ki bi bil tako nesramen, da bi tistega, od katerega si želi sposoditi denar, ozmerjal s teroristom. Tudi to kaže, da je skrajno levičarska vlada pod vodstvom Sirize v Grčiji povsem izgubila kompas.

Vsaka gospodinja, ki se zaveda, da mora potrošnjo prilagoditi stanju v žepu, bi lahko politikom, takšnim in drugačnim, povedala, da je brzdanje javnih financ verjetno največ, kar država lahko naredi za svojo suverenost in za državljane.

Nauk grške zgodbe bi moral biti zelo jasen za vso Evropo in tudi širše,, podoben pa je naukom številnih prevaranih Slovencev, ki so jih premamile obljube o mega donosih v različnih finančnih verigah: če je nekaj slišati predobro, da bi bilo resnično, potem verjetno ni resnično. Skrajni čas bi že bil, če že ni prepozno, da Slovenci rečemo ''ne'' tudi slovenski ''Sirizi''. Njihove pravljice nas bi lahko drago stale. V španoviji še pes crkne, kdor ne verjame, si naj- če ne drugega- v teh poletnih dneh ogleda kakšno turistično naselje na obali: kar je v zasebnih rokah- cveti, kar pa je naše- torej skupno- razpada.