To, da čebela lažje preživi v mestu kot na podeželju, je skrb vzbujajoč podatek, je pa misel, za katero stoji Boštjan Noč, predsednik čebelarske zveze Slovenije. Ob dejstvu, da človek že do te mere uničuje naravo, da so postale celo čebele ogrožene, se skrijejo celo grške afere,  pa tudi vse tiste- zelo naše, ki nam jih politična kruta realnost servira iz dneva v dan- brez najmanjšega predaha.

Ena takšnih je bila jako zabavna afera z mesom. Človek bi se ob vsem, kar se je okoli nje dogajalo, malodane zjokal. Najprej so nas inšpektorji dodobra razdražili s preplahom, češ, Slovenci jemo meso sumljivega izvora! Potem pa, ko bi bilo treba objaviti, kdo so tisti, ki kršijo predpise, so se podelali v hlače! Šele na velik pritisk javnosti so objavili seznam vseh 60-ih kršiteljev, ki so ubogim Slovencem, ki – tako kaže - lahko požrejo ves drek, da so le mošnjički tistih, ki manipulirajo z nami in našimi želodcu ustrezno polni, dostavljali ceneno meso od vsepovsod, le z Marsa ne.

Moj predlog: nemudoma odpustiti vse inšpektorje!

Itak lovijo le dlake v jajcu, a ko naletijo na res kaj velikega, stisnejo rep med noge, da se ja ne bi komu zamerili. Hvala za takšne falote! Mene so starši učili, da je tisti, ki drži klobuk na kibli govna, enako kriv kot oni, ki se je pod klobuk podelal!

Si predstavljate, kako bi se razpisali naši mediji, če bi se afera z mesom ''rodila'' v kakšni drugi državi! Uf! Letelo bi perje!

V življenju najbolj živo in boleče občutimo tisto, kar se dotakne nas, in to zelo osebno. Raziskava OECD kaže, da je v obdobju med 2007–14 zaupanje v vlado ( kar za 30%) najbolj drastično padlo ravno v Sloveniji. In to kljub temu, da mediji politike, razen če niso ta desni, kujejo v nebesa! Še več: mediji tisto, kar dotični dnevno ustvarjajo pod t. i. ''klobukom'', spreminjajo v suho zlato!

Slovenci smo znani po tem, da raje prodamo dušo hudiču, kot da bi pristali na kakršnekoli spremembe. Četudi se obnašamo, kot da smo že zdavnaj pred drugimi zakoračili v 21. stoletje, je naša miselnost trdno zasidrana na okopih ''starih časov''.

Ne le v politiki- tudi sicer.

Minulo soboto, na primer, me je Zvezdana povabila na televizijo, kjer sva kramljali na povsem spodoben način o moji knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. Danes pa sem- ne se smejat, novica je žalostna- nekje zasledila, da oddaja zaradi ''sporne tematike'' - govorili sva pač o spolnosti naših dedov in babic- ne bo ponovljena v dnevnem terminu. Ker da ni primerna za otroke! Še škof Jeglič je bil daljnega leta 1908 bolj odprtega duha!

No, morda bodo namesto te oddaje zavrteli kakšen film iz serije ''Petek 13''. Pa bo volk sit in koza cela (nedolžna). Počutim se rahlo umazano.

Naj mi različni mesečniki še tako mečejo polena pod noge, dejstvo je, da so spremembe nujne, in to takoj, ko spoznamo, da se na ''star'' način pač ne da več živeti. Amen. Pika. Živimo v globalni vasi, kjer nam pripada le toliko, kolikor si lahko in zmoremo privoščiti. Vse ostalo, kar nam samovšečni politiki demagoško ponujajo, je zgolj plevel, ki mu nihče pri zdravi pameti ne bi smel dovoliti, da se razrašča preko vseh zdravih okvirjev. Še več: demagogov, ki nas prepričujejo, da je država dolžna, da državljanom omogoča vse, kar komu pade na pamet, nas bi moralo biti pošteno strah.

Žal je že tako, da imajo prav oprani možgani najbolj nore zamisli, zato je skrajni čas, da začnemo tudi o državi, v kateri živimo, razmišljati podobno kot o svoji lastni denarnici: če je v njej zadosti cvenka, si bomo privoščili dopust na morju, če ne, bo pač moral zadostovati lavor s toplo vodo.

Če želite ob tem, kar vam pripovedujem, mogoče tudi bentiti, kar, a ne pozabite: Slovenija se je za reševanje dramatične grške krize v zadnjih nekaj letih zelo velikodušno odpovedala skoraj dvema milijardama evrov. Ta znesek - glede na ustvarjeni slovenski bruto domači proizvod - pomeni največji prispevek obubožani Grčiji med vsemi državami članicami EU. Se Grkom zato, ker živimo kot pes na ketni kaj smilimo? Jebe se jim za nas!

Predstavljate si, da bi vaš sosed Francelj posojal denar vsem zgubam, ki bi trkale na njegova vrata. Imeli bi ga, če ne drugega, za malo norega.

Žalostno, če že ne izprijeno pa je, da so naši mediji in del politike bolj papeški od Sirize same. Ko berem, kakšne nebuloze govoričijo,  kako fajn se jim zdi, da so nas na račun Grčije krepko zadolžili, se zahvaljujem vsem možnim svetnikom, da so mi namenili zdravo pamet.

Še nekaj zelo žalostnega (v več pomenih besede) se je zgodilo v minulih dneh. Od nas se je poslovil veliki Slovenec - Slavko Avsenik. Iskreno, globoko in od srca je imel rad svojo domovino. Skupaj z bratom Vilkom je večino pesmi posvetil njenim lepotam, veselju nad življenjem. Znal je pričarati vzdušje doživetja ljubezni, kamorkoli je prišel, povsod so ga sprejeli z odprtimi rokami. Le doma – ne. Največ pesmi je nastajalo v času, ko je veljalo – vsaj tako je potrdil Slavko Avsenik mlajši - da so njegove stvaritve »glasba, ki kvari mladino«.

Nekaj pa mi je vseeno padlo v oči:nobene pesmi, zanimivo, ni posvetil bivši skupni državi… Pri nas so njegovo glasbo in vso ostalo, ki je vzporedno in tudi kasneje, nastajala v narodno zabavnih logih, označili, da je goveja. Iz nje se je tudi obilo norčevalo. Zlasti tako imenovani ''dežurni medijski intelektualci''.V TV oddaji »A si tudi ti not padu« sta si Jurij Zrnec in Lado Bizovičar, med drugim, privoščila t. i. »humoristični« vložek, ki so ga začinili z besedami znane pesnice Svetlane, rekoč, da je narodnozabavna glasba - narodno zabavna brozga.

Desetletja je tudi živel v Ljubljani, a ni prejel nagrade svojega mesta, imel je najbolj odmevne koncerte s po 7000 in več poslušalci, pa ni bil dovolj dober, da bi postal častni meščan Ljubljane! Napisal je tisoč melodij, med katerimi jih je vsaj deset, ki jih pozna ves svet, kar je pobožna želja mnogih skladateljev po vsem svetu, pa ni bil dovolj vreden, da bi dobil katero koli strokovno ali panožno nagrado. Kaj šele veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Nanj se je gledalo zviška, podcenjujoče.

Odnos Slovencev do Slavka Avsenika ogromno pove o tem, kakšni smo.

Vsaka nadaljna beseda je – če sem iskrena – povsem odveč.