Včasih, ko razmišljam, kaj Slovenci počnemo, kako samomorilski smo postali, pričnem resno dvomiti v zdravo pamet tega naroda, ki si že več kot pol stoletja sam koplje jamo, čakajoč, kdaj bo padel vanjo.

Nekako sem bila prepričana, da se zgodbe o dehidriranih otrocih, ki jih nepremišljeni starši na vročem soncu pustijo čakati v zaklenjenih avtomobilih pred trgovskimi centri dogajajo le v Ameriki in v filmih, a kot kažejo zadnji primeri celo z Gorenjskega, ja, bog se usmili tudi mi nismo cepljeni pred norostmi!

Prejšnji teden sta morala onemoglega 13-letnega dečka iz pregretega avta pred nakupovalnim središčem Qlandia z razbitjem stekla reševati kranjska poklicna gasilca Matej in Simon. Ena od sobot pa bi bila kmalu usodna  - in to na istem parkirišču - za enajstletno deklico. Ja, ljudje božji, kje imate zdravo kmečko pamet!?!  Pa sta prišla v javnost le dva primera, koliko je še takšnih, o katerih se sploh ne piše!

Če že pri lastnih otrocih, tistih, ki bi morali biti punčica v našem očesu, počnemo nedoumljive norosti, ki se lahko celo najbolj tragično končajo, ni čudno, če takšni in še kakšni drugi osebki povsem neuravnovešeno ogrožajo varnost tudi na cesti, ko se zapeljejo nanjo.

Spominjam se nekega šoferja avtobusa, pa se to ni dogajalo ne vem kako dolgo nazaj: ko sem kolesarila, je- meni nič, tebi nič- na nepregledni cesti brez pameti prehiteval tovornjak najboljšega soseda. Pristala sem v jarku s poškodovano ramo, on pa se je vsakič, ko sva se kasneje srečala, ob različnih podlih dovtipih norčeval iz tega dogodka, ki ga- če ne drug- moja rama še zmeraj ni pozabila.

Tudi v Žireh so nekatere ulice- tiste, bolj ravne, nenehno na udaru - recimo Čevljarska ulica, zlasti njen zgornji del. Nekateri – pa vsi vedo, kdo to so – tiščijo na gas, kolikor le morejo, ko švignejo mimo. Pa jih prosiš in pred njimi moleduješ, naj bodo bolj pazljivi, če ne zaradi sebe, pa zaradi majhnih otrok- pa je vse bob ob steno.

Slovenske ceste so polne psihopatov, ki v trenutku, ko sedejo za volan, mislijo, da jim nihče nič ne more in se zato temu primerno tudi obnašajo. Število smrtnih žrtev na slovenskih cestah v letošnjem letu se je po nesreči na primorski avtocesti, v kateri so umrli štirje ljudje, že povzpelo na 62, medtem ko je bilo v enakem obdobju lani 50 mrtvih. Najpogostejši vzroki prometnih nesreč na slovenskih cestah so po poročilih policije nepravilna stran ter smer vožnje, alkohol oziroma mamila, neprilagojena hitrost. Mirne duše pa bi lahko dodali še tipično balkanski občutek večvrednosti, domišljavosti in oholosti, češ, kaj mi pa morejo, na cesti sem jaz gospodar.

Pred dnevi, ko sem se peljala po istrski hitri cesti proti Pulju, sem zelo hitro in z veseljem ugotovila, kako prijetna je lahko vožnja! Omejitev je bila 110 km/uro in nihče je ni prekoračil. Potem pa v Barbarigi, medtem ko smo bili na sladoledu, slišimo od sosednje mize pogovor o teh prekletih Hrvatih, ki so povsod namestili radarje, zaradi katerih morajo Slovenčki voziti po predpisih in da komaj čakajo, da prečkajo Dragonjo, kjer si potem dajo duška in pritisnejo na plin, kolikor jim srce poželi, saj jim itak nihče nič ne more. Nakar so sledile še stave, kdo hitreje prevozi avto cesto od Kopra pa do Maribora. Ob tem čvekanju sem se spomnila na groteskno odstranitev radarjev prav v Mariboru. Ko so Štajerci pokazali, da imamo Slovenci več pameti v mišicah kot pa v glavi.

Sesti v avto in se zapeljati na cesto je zelo odgovorno dejanje. V trenutkih, ko smo za volanom, nismo odgovorni le zase, temveč tudi za druge. Itak se v življenju zgodi marsikaj- in to po spletu okoliščin, ko ne odreagiramo tako, kot bi morali.

Resno se sprašujem,  zakaj je toliko tistih, ki se na cesti obnašajo zelo podobno kot na domačem dvorišču: nasilno in brezobzirno.

Ne bom pozabila vožnje proti Mariboru, zgodilo pa se je malo pred trojanskimi tuneli. Po prehitevalnem pasu nas je več prehitevalo pet ali šest tovornjakov, ki so vozili drug za drugim. Potem pa se eden od njih, povsem iznenada - ne da bi vklopil smerni kazalec, odloči, da se bo tudi sam vključil v našo mini kolono. O tem, da so v tistih sekundah imeli angeli, ki nas čuvajo obilo dela, da se ni zgodila katastrofa, ne bi razpredala, ker mi še danes ledeni kri po žilah, ko se spomnim dogodka.

Kot veste, oblast neprestano uvaja nove in nove zakone, strožje, z vedno višjimi kaznimi, na cesti pa ljudje še zmeraj umirajo. Zakaj? 

Konec koncev se vsa zgodba začne že pri drobnih malenkostih. Recimo: vsi smo bili že kdaj priča pogovorom v slogu: "Joj, zbil sem žival!" poslušalci pa je zanimalo le to, kaj se je zgodilo z avtom. Da bi povprašali po živali? Ne bodite smešni.

Še nečesa ne razumem: za nas, Slovence, avtomobil ni le prevozno sredstvo, je tudi nadvse dragocena  premična nepremičnina. Nekakšen lasten grunt, hiša, v kateri živimo, ki se pač vozi naokoli. Vseeno pa na cesti prevlada naš nemogoči značaj, ko nas obsede hudič in se obnašamo, kot bi želeli delati skupinski samomor.

In če na koncu pod povedanim zapišem sklepne besede, se le-te ne morejo glasiti drugače kot takole:''Če se že do lastne države obnašamo neodgovorno in skregano z vsako zdravo pametjo, je potemtakem pričakovati, da bomo na cesti, ko smo za volanom, dosti boljši?