Včasih si prav pregrešno zaželim, da bi bila ena tistih, ki jih sploh ni tako malo, ki se obnašajo, da nič ne vidijo in nič ne slišijo. Če se slučajno že zgodi, da jim kaj pride na ušesa, pa ajd na facebook, kjer svojim prijateljem nemudoma pošljejo kakšno lepo, pocukrano in zelo duhovno misel, če pa to ne, pa svojo pasjo zverino v prisrčnem objemu s šopkom vrtnic. Brrr!

Žal mi bogovi niso namenili tovrstne slepote, ki vodi zgolj in samo v prepad, kjer v stalni in nenehni pripravljenosti ždijo tisti, ki so zadolženi za pranje možganov državljanov. A imeti dostojanstvo, pokončnost in ponos zna biti tudi tvegano. Zlasti za to - slednje. V ruščini beseda ponos pomeni drisko, recimo. Raje si ne predstavljam, kako so se lahko člani nedavnega ruskega obiska na Vršiču muzali, če so nas slišali govoriti: ''Ponosni smo na Slovenijo'', saj so bili prepričani – pa se niso niti zmotili - da jim dopovedujemo, da se podristamo nanjo.

Žal smo se res. In to krepko. Pa že neštetokrat, če smo lahko bolj natančni. Da smrdi ne le v naši ubogi domovini, temveč tudi daleč izven nje, smo minuli vikend dokazali s prisluškovalno afero, ki nas je dodobra ponižala tudi v očeh svetovne javnosti. Kakšni prekleti amaterji smo in to na vseh področjih!

Se še spomnite vročih razprav o prodaji Telekoma in umiku Deutsche Telekoma iz **** igre neuspešnega Vebrovega uveljavljanje teze o nacionalnem interesu? Se še spomnite njegovega čvekanja, češ, če prodamo Telekom, nam bo lahko prisluškoval vsak, ki ima IQ nad 30?

Nakar se zgodi afera svetovnih razsežnosti, ko dva omiljena, Slovenceljnom jako ljuba medija iz nekdanjih bratskih republik, Beograjski tabloid Kurir in zagrebški Večernji list, objavita škandalozno zgodbo o telefonskih pogovorih med slovenskim članom arbitražnega sodišča v Haagu Jernejem Sekolcem in agentko zunanjega ministrstva Simono Drenik. Škandalozno zato, ker sta prosto in po otročje čvekala o stvareh, o katerih ne bi smela.

Božo Dimnik, poslovnež in predsednik Društva slovensko-hrvaškega prijateljstva, je za Finance med drugim povedal tole, citiram:''Ko sem bil majhen in so nas dobili pri rabutanju, mi je oče rekel, rabutati se ne sme, to je kraja. Ampak natepel te bom pa zato, ker so te dobili".

Verica Trstenjak, nekdanja evropska pravobranilka in zdaj profesorica na Univerzi na Dunaju, je bila že od vsega začetka odločno proti arbitraži: »Stališč arbitražnega sodišča ne izdajaš strankam. To je izvorni greh in tu ni diskusije. Prestavljajte si drugo situacijo, nekdo krade drugi pa ga nedovoljeno snema. Koga boste prvega preganjali in zaprli, kdo je večji lopov - tisti, ki je snemal, ali tisti, ki je kradel? Seveda gre za diplomacijo, a logika ostaja ista. Še enkrat, nepojmljivo nespretno je, da so ju dobili.«

Mnogi strokovnjaki v teh dneh zelo resno opozarjajo, da v Sloveniji krvavo potrebujemo reformo varnostno-obveščevalnih sistemov, kar bi moralo biti politiki, o kateri –mimogrede- sploh ni vredno izgubljati besed, zelo, zelo jasno! Namreč: ni pomembno, kakšne barve je maček, temveč je pomembno, da lovi miši. In kaj delajo slovenski obveščevalni mački? Lovijo ''spodrsljaje'' slovenskih ''notranjih sovražnikov'', včasih tudi štejejo fičnike, ki jih dotični porabijo za kavo, sladoled ali za počitnice, mediji pa iz teh ''ekskluzivnih izsledkov'' ustvarijo bedaste in izprijene afere, namesto da bi se ukvarjali s pomembnimi stvarmi.

Gospod  zunanji minister je kljub  temu, da se je letos v Velenju samovšečno hvalil, da kaj vse bo Slovenija ob koncu arbitražnih postopkih pridobila v piranskem zalivu, zanikal, da bi o spornem telefonskem pogovoru karkoli vedel- kar je, če ne drugega, glede na okoliščine, zanimiva laž.

Pa da ne boste slučajno mislili, da imam kaj proti Hrvatom, ki so nam prisluškovali! Še zdaleč ne! Ob vseh nesposobnežih, ki sedijo na najpomembnejših in najodgovornejših mestih je to, kar so storili, mala malica. Kdo pa si ne bi privoščil slaščice, če jo dobi od sosedov ponujene na pladnju?!

Peljali so nas žejne čez vodo in dokazali, da s Slovenci lahko pometa malodane vsak, ki vzame v roke metlo. Sicer pa ne vem, zakaj se jim toliko gre za Piranski zaliv. Pokupili so že večino hotelov na naši obali in če greste v Portorož, boste imeli že srečo, da boste slišali slovensko besedo. Tako je to.

Še ob eno poleno bi se spotaknila:najnovejši podatki o tem, kako je dekan mariborske ekonomsko-poslovne fakultete zaslužil 24 tisoč evrov, razkrivajo še eno dodatno gnilobo znotraj akademskih vrst. Gospod si je- meni nič, tebi nič, prisvojil diplomsko nalogo ene od študentk in jo prodal- Darsu. Tam so jo potem, ko so jo plačali, tudi – izgubili. To kaže, da je šlo predvsem za denar, kakopak. So si ga tisti, ki so imeli prste v marmeladi, med seboj razdelili? Če k temu goljufanju dodamo še prepisane magisterije in doktorate, lahko upravičeno dvomimo v kredibilnost tistih, ki se dičijo s svojimi položaji v tej ugledni (?)sferi. Tako imamo, žal, na eni strani dotično akademsko gospodo, ki si ob svoji službi lahko organizira še dobičkonosne posle, na drugi akademski proletariat, ki se komajda prebija iz meseca v mesec. Tako tipično slovensko!

Za konec bi lahko rekli, da kar se janezek nauči, to janezek- zna. Kraje, goljufije, odstranjevanje nadležnih nasprotnikov smo uspešno vgradili že v naš zgodovinski spomin! Celo v šoli se verjetno še zmeraj učijo- mi smo se- da je bilo po 2. sv. vojni ''zelo prav'', da se je okradlo ''sovražnike ljudstva'' (beri:tiste, ki so imeli kaj premoženja). Še danes se naropane dragocenosti nahajajo po sobanah povojnih legitimnih kradljivcev ter njihovih potomcev. Pa jim pade na pamet, da bi ukradeno vrnili?

Smešno vprašanje.

Včasih mi gre na žalosten smeh, ko slišim oprane glave, ko nostalgično vzdihujejo, da se v času ''poštenega'' socializma ni obilo ropalo. Se je! A pod krinko ''lepše prihodnosti''. Delavcem, tudi mojemu atu in mami, se je kradlo pri plači, pa pri regresu, češ, da se bo zidalo nove tovarniške hale, kupovalo stroje in počitniške domove. Da bomo lahko imeli v kraju pleh muzko, pa nov planinski dom, ipd. ipd. Kaj pa so za skupnost naredili oni- tam zgoraj? Dodatke so si izplačevali pod krinko različnih potnih stroškov in podobnega. Kmetom se je kradlo zemljo, češ, morate jo ''podariti'' zadrugi, morateeee. Morate za skupno dobro. Za delavce, otroke, za boljšo in svetlejšo prihodnost. ''Tatovi'' so hudičevo dobro vedeli, da te nikoli ne bo, so jo pa potem mastno prodali (pod krinko te-iste kmetijske zadruge) za parcele. Desetletja se je ljudem kradlo poštenost, čast in dobro ime. Pa nihče ni niti muksnil, ker se je bal in ga je bilo strah.

Kraja je že pred osamosvojitvijo postala legitimna pravica elite. Tisti, ki imajo jajca, te dni obilo pišejo o tem, kako se krade v Kliničnem centru. Ja, dragi moji, tatovi ne prizanašajo niti tistim, najbolj ranljivim.

Mislite, da bi zgoraj omenjeni profesor ukradel diplomo in jo prodal- kar tako, na lepe oči- sam od sebe?! Lepo vas prosim, ne bodite naivni! Niti v najbolj drznih sanjah ne! A je gospod videl okoli sebe kolege, ki so to že počeli, pa je poskusil še sam.

Morda mi bo kdo rekel, ne mešaj jabolk in hrušk, kaj pa ima prisluškovalna afera veze s preprodajo diplom in tatovi v KC? Na videz nič, praktično pa je eno in drugo obraz krute realnosti današnje Slovenije, ki tone in se izgublja v lastni driski (ponosu).