Nekoč sem se pogovarjala z žensko, ki ji je vaška oblast/zaradi tega, ker so bili njen mož in sinovi pri ta belih/ naredila veliko hudega /poleg tega, da so ji moža zverinsko ubili/ že s tem, da ni mogla dobiti službe, da so šikanirali otroke, da po vojni ni dobila kart za hrano ... Zanimalo me je, če v duši nosi kaj maščevalnih misli. Žalostno me je pogledala in mi, verna kot je bila, odgovorila:«Veš, Milena, človekova vest je tista, ki nas najhuje kaznuje, in nam povzroči pekel že za časa tuzemeljskega življenja. Kdor vest ima, bo že brez moje »pomoči« za svoje hude grehe trpel, kdor je pa nima, mu pa tako ali tako ni pomoči.«

V dolgih letih, skoraj za četrt stoletja sem jih je nabralo, ko sem zbirala zgodbe in izpovedi za knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se srečala z več kot 1600 sogovorniki. Med temi srečanji nisem le poslušala, ampak sem se marsičesa tudi naučila. Kdaj točno me je začela privlačiti tudi človekova vest, vam ne vem povedati. Vem pa, da se je kar zgodilo.

Da sem naletela nanjo, je bilo nekako samo po sebi umevno, saj so bile zgodbe, ki sem jim prisluhnila, polne vzponov in padcev, nabite s čustvi, od sovraštva, ljubezni, do trpljenja, radosti, maščevalnosti, privoščljivosti, norosti, spokorništva, obžalovanja….

Do obisti pa me je pretreslo, ko me je poklical nek XX in mi zaupal očetovo zgodbo. Do tega telefonskega klica ni prišlo slučajno. Ravno v tistem času so na TV Slo, v oddaji Pomagajmo si (pred časom so jo ukinili) predvajali moj prispevek s pretresljivo pripovedjo gospe Dragice iz neke hribovske vasice nad Cerknim. Komaj nekaj mesečno jo je ded, ki je bil znan in pomemben komunistični veljak, s pomočjo sodišča v Novi Gorici odvzel materi zgolj in samo zato, ker si je ta drznila nesti hčerko h krstu. Otrok, ki se je rodil leta 1954, je bil zaradi tega okrutnega dejanja zaznamovan za vse življenje. XX je Dragičina usoda pretresla, a njegova lastna je mene še bolj. Njegov oče je bil med vojno eden od poveljnikov v neki partizanski četi. Pri svojih dobrih šestdesetih letih je zahajal k dvanajstletnemu dekliču, ki je živel na hribovski kmetiji, več kilometrov stran od vasi. Trikrat je bila noseča, a možakar je komaj rojenim otrokom ''pomagal'', da so že kmalu po rojstvu umrli krute smrti. Zadnjega otroka ji je naredil že po vojni in tudi tega se je znebil podobno kot prvih treh. Družina deklice je živela v smrtnem strahu, četudi bi imeli priložnost, da bi spregovorili o grozotah, ki so jih doletele, tega niso storili.Ko je mati teh otrok v pozni starosti umirala, je prosila nečaka, naj poišče sina človeka, ki ji je uničil življenje. Namesto župniku se je spovedala njemu. XX, ki je bil tudi zdravnik, je v tistih trenutkih, ko je poslušal pretresljivo pripoved, razumel, zakaj je bila očetova smrt tako kruta, malodane grozljiva. Ko ga je ženska vprašala, če je morilca njunih otrok kaj pekla vest, je XX prikimal. ''Sedaj bom pa lahko umrla,'' mu je odgovorila ženska. ''Pravici je zadoščeno.''

Z XX sva se pozneje še večkrat srečala, beseda pa je skoraj zmeraj nanesla na človekovo vest. In na to, kako pomembno je, da jo imamo in jo poslušamo.

Čeprav je- tako sva skupaj ugotovila- prav to, slednje lahko tudi velika past. Spomnimo se samo, koliko ljudi je po 2. svetovni vojni vedelo za pomore tako v Kočevskem Rogu, Hudi jami in še marsikje drugje, pa so se obrnili stran, misleč, je že tako prav, da že tako mora biti, če oblast to reče. In so molčali. Kljub temu, da je morda njihova vest kričala, da to ni prav! Podobno je tudi danes. ''Imajo veze in poznanstva pa denar in lahko počnejo, kar hočejo,''kimajo mnogi, češ, če imaš vpliv, če si Nekdo, potem lahko delaš, kar hočeš. In je nekako logično, da takšni vesti nimajo.

Zame je vest kotiček v duši, kjer se človek sreča sam s seboj in z vrednotami, moralnimi načeli, srčno kulturo…z vsem, kar mu je pomembno in dragoceno. Zdi se mi, da je to najbolj intimen del vsakega človeka. V njem ocenjujemo, kaj je prav in kaj narobe. Soočamo se z lastnimi napačnimi koraki, zablodami, s krivdo, skesanostjo, brezbrižnostjo, z intimnim odnosom do slabega, zlega in tudi dobrega.

Pogosto slišimo, kako je sodobna družba postala brezbrižna do različnih stisk sočloveka. Neštetokrat slišimo zgodbe o tem, kako ljudje hitijo mimo človeka, ki leži na tleh, ne da bi se ustavili in mu pomagali. Prepričani, da se je napil, zadrogiral ali da si je kako drugače kriv, da je obležal. Tistemu, ki vseeno postane in pomaga, potem na ves glas ploskajo, češ, poglejte ga, junaka. A če dobro premislimo, le_ta ni storil drugega kot svojo dolžnost. Z drugimi besedami: poslušal je svojo vest.

Živimo v času, ko se ob različnih priložnostih lahko nenehno sprašujemo, mar nas je človekova vest- tista najbolj osnovna, brez katere ne moremo biti, če hočemo preživeti - povsem zapustila? Izginila iz našega okolja? Se potuhnila? Nedavno tega je izbruhnila še ena afera v akademskih vrstah. Kot da tiste s plagiati in mega zaslužki niso bile dovolj. Profesor ene od fakultet si je ''izposodil'' diplomsko nalogo svoje študentke in jo za drag denar prodal Darsu. Brez slabe vesti, takorekoč. Vsi, ki so za njegovo dejanje slišali, so se zgražali, nihče pa se ni vprašal, zakaj, za vraga, je to storil. Kaj ga je napeljalo k takšnemu izprijenemu dejanju? Kje je imel vest? Srčno kulturo?

A dejstvo je, da če bi dotični profesor deloval v nekem normalnem univerzitetnem okolju, v katerem imata prvo in zadnjo besedo poštenost in pravičnost, mu kaj takšnega kot je storil, ne bi padlo niti na kraj pameti. Naključen opazovalec si lahko le predstavlja, koliko podobnih dejanj je še v tej sferi…Zakaj? Zato, ker ni bilo nobenega zgražanja, nobene kritike, nihče se ni distanciral, nihče obsodil…..Pa ne, da danes zaradi lastnih koristi profesorji molčijo in se raje potuhnejo kot da bi na glas povedali, da je storjeno dejanje vsega obsojanja vredno? Je njihova vest otopela? Jim je vseeno?

Zakaj ni ukrepal rektor? Mar se mu greh, ki je bil storjen, ne zdi ''nič takšnega'', da si, konec koncev, zasluži ''le'' opomin? Kaj mu brani, da ne povzdigne glasu in ne pokaže, da je on drugačen? Lastni prsti v že kakšni marmeladi? Strah, da bo, če ukrepa, kaznovani profesor spregovoril in potunkal v drek še koga od kolegov?

Danes zjutraj sem prebirala komentarje na različnih forumih, ob njih pa zmajevala z glavo. ''Bil je res butec, da je dovolil, da so ga ujeli,'' je menil prvi. ''Če bi denar, ki ga je dobil od Darsa, delil še z drugimi, umazanija ne bi prišla na dan,'' je zapisal drugi. ''Saj so vsi enaki!'' je dodal piko na i tretji. Ob upoštevanju vsaj mičkeno zgodovinskega spomina, žal, lahko boleče spoznamo, da smo Slovenci bili pri zatiranju človekove vesti tudi v preteklosti sila uspešni. Pravzaprav smo doktorirali tudi pri izganjanju vesti, ko je šlo za kraje in podobne lopovščine.

Po drugi svetovni vojni se je razlastninilo številne Slovence. Mnoge sicer pod krinko ''sovražniki domovine'', glavni razlog za krajo premoženja pa sta bili lakomnost in požrešnost. Oblast je toliko časa prala ljudem možgane, da so se nazadnje mnogi – celo pametni - strinjali, da je tako, kot je, edino prav. Danes se rado širi pravljice, da se v socializmu ni kradlo. Kakšna utvara in zmota! Moja starša sta delala v Alpini, spominjam se, kako žalostna sta bila, ko sta prinesla domov plačo. Enkrat je bilo treba del plače žrtvovati za nakup počitniških domov, drugič za nov tovornjak, tretjič za graditev nove hale. ''To počnemo za prihodnost, za naše otroke,''so se vodilni lagali ubogim delavcem, ki so jih kradli pod krinko socializma in lažne enakosti med ljudmi.

... In to brez slabe vesti. Tako kot tisti, ki so pred desetletjem in še malo Alpino kupili, jo brez kančka slabe vesti izropali, kar je ostalo, pa je obremenjeno s krediti, da ne more ne živeti ne umreti.

Ker se je nekoč državljane prepričalo, da je vse naše, jim je počasi otopela tudi vest in do vsega, kar jim je bilo dano v (samo)upravljanje, so se obnašali pišmeuhovsko. Ko se je s fabrškim tovornjakom vozilo za zasebne namene, to ni bilo kraja, ker je bil tovornjak itak ''naš''. Pa ko se je nosilo domov pisarniški material, tovarniško orodje, ko se je izmaknilo vse, kar ni bilo pritrjeno, tudi ne. Saj je bilo vse naše, kaj ima tukaj opraviti vest?!

Kar se janezek nauči, to potem zna. Ker smo vest dodobra zatrli, je bilo večini povsem ''logično'', da se je družbeno- po osamosvojitvi- prisvajalo in kradlo. Zakaj pa ne? Saj je naše!

Po navadi se nam vest oglasi šele zatem, ko nekaj storimo narobe. A to je še dandanašnji bolj izjema kot pravilo. Nam, Slovencem se vest še zmeraj ne oglaša. Nismo utišali le nje, tudi moralne vrednote smo že do te mere izpridili, da sploh ne vemo več, kaj je prav in kaj narobe.

Laži, prevare, medijski ''umori'', sovraštvo do drugače mislečih, občutek več vrednosti, poniževanje nemočnih, izkoriščanje, živeti na račun drugih…. so stvari, ki so že premočno vpete v vsakdanje življenje. Da bi ljudje ob soočenju z njimi začutili, da morajo ukrepati, prisluhniti svoji vesti, se postaviti po robu? Menda ja ne!  Koliko jih je, ki se zavedajo, da si s tem, ko zatiramo vest, tlakujemo pot v pogubo?

Ko razmišljam o vesti, se boleče zavedam, da se do nje prepogostokrat  obnašamo tudi po ''trgovsko''. Če se nam splača, potem vesti dovolimo, da se oglaša, če ne, ji zalepimo usta.

Slovenski pregovor pravi, da ima vsak svojega črva v nedrjih. Že mogoče.

A se bojim, da se je ta črv pri nekaterih že zdavnaj prebil do črevesja, koder je – z njegovo vsebino vred- izginil v temni in smrdeči kanalizacijski kloaki.