Jaz bom levi aktivist. To je najboljši hobi!

Miha Šalehar

Vedno sem sanjal, da bom nekoč objadral Mediteran z jadrnico, muharil v Mongoliji, posurfal največje valove v Lizboni, odtancal treking do baznega tabora Everesta. Da bom skratka gojil konjiček, ki bo hkrati tudi lifestyle.

Predstavljal sem si samega sebe kot kombinacijo Brada Pitta iz pojoče reke in osivelega mačo sulca, ki je v 80. s kanujem brodil po Amazonki in reklamiral Camel čike.

Pa je vse padlo v vodo. Premislil sem si. Videl sem bojevnike na slovensko-hrvaški meji in si premislil. Postal bom politični aktivist. Levi politični aktivist. Anarhist!

Ha, to je z naskokom najboljši hobi, ki si ga lahko zamisliš.

V Mehiko med Zapatiste

Na Študentu Manu Chao, rolaš džojnt, bereš Mladino — Chomsky, Marx, Bakunin, Kropotkin, Godwin… —, ko naenkrat zaštekaš, da je ne samo zate, ampak za cel svet in planet najbolje, če greš letos na dopust namesto v Berlin ali v dansko Christianio kar v Mehiko. Gledat Zapatiste.

Koristno s prijetnim. Na netu izbrskaš poceni karte in že si na misiji. Veš, da te bodo miške s Filofaksa, ko se ves zagorel in popikan pojaviš z novimi zgodbami, novim tatujem, novimi alternativami in novim T-shirtom — ki ga niso stkali otroški prstki —, jeseni še posebej vesele.

Mogoče boš svoja dognanja strnil celo v diplomo ali magisterij, nemara celo doktorat, če ti bo sreča naklonjena in boš med napornimi, solzivca polnimi etapami ekstremnega aktivističnega turizma našel dovolj časa.

Bonaca je naravni sovražnik

Življenje resnega aktivista je kot življenje zapriseženega jezdeca valov iz Kalifornije. Nepredvidljivo. Ni obstanka. Greš tja, kjer so valovi največji. Polovičarstva ni. Bonaca je tvoj naravni sovražnik. Medlosti ne prenašaš! Rahlo razburkane vode prespiš in raje počakaš na kapitalskega kapitalca. Spakiraš gas masko, liter mleka za blažitev učinkov solzilca, Chejevo majico in planeš. V “boj za”!

Kdo ve, kaj prinaša prihodnost? Lahko se ti zgodi spet Janša. Lahko je nova okupacija borze ali kakšne druge prašičje institucije. Lahko je naslednja vstajniška etapa.

Ali pa nenaden klic in vpoklic na slovensko-hrvaško mejo. To bo to. Tako da upehane Sirce zdaj tam inštruiraš, kako se rezervnemu policistu Marjanu iz Dupleka po slovensko reče, da je svinja.

Vse ali nič

Aktivizem ni hec, če si resen. Sploh levi. Treba je na vse ali nič! Zato se v vsakodnevne demokratične procese ne mešaš in si zaprisežen volilni abstinent. Še posebej, odkar sta te kot predstavnika vladajočega razreda Mesec in njegov adjutant Miha Kordiš, rezervni Che, z ruskima ovratnikoma in pretirano higieno, ki je daleč od zaraščenega gverilskega erosa, blago razočarala.

Jasno ti je, da nima smisla. Ko ti je najbolj hudo, greš na Topniško in nasprejaš: “Ne olje, pesek v motor kapitalizma!” Tvoj biznis je totalna revolucija. Zato je čakanje na pravi trenutek — po možnosti na akademski renti ali drugem javnem prilivu — najboljša varianta. Lahko, da bo tokrat uspelo.

Potrpljenje je aktivistova božja mast

Če ne tokrat, pa zagotovo naslednjič. Že se vidiš ob boku prvega revolucionarnega govorca, ki ob dnevu zmage nad kapitalizmom rohni na nekdanjem Trgu revolucije, bodočem Trgu dr. Andreja Kurnika. V strgani uniformi, pobit, zmahan — toda srečen kot Castro konec 50. let.

A ta trenutek je še daleč, zato je potrpljenje nujna vrlina resnih aktivistov. Tej doktrini se reče pasivna aktivnost: če hočeš ostati v formi in na delovni temperaturi, moraš pizditi po spletnih forumih in onanirati ob revolucionarnih prizorih, ki ti jih v najeto garsonjero v vedno boljši resoluciji lifra globalni obveščevalni antagonist — ata Google.

Ob petkih pa s frendi ob refošku in domaćici podoživljaš izbojevane bitke in pripravljaš strategije za nove. Do dokončne zmage.

Jap, aktivistična je vse prej kot lahka.

Jebat mater po slovensko

Nič, ekipa, zdajle moram s soborci spet na pot. Na mejo prihaja nova ekipa utrujenih Iračanov, ki ne vedo, kako se v slovenščini jebe mater EU.

Še prej pa moram na banko plačat internet, vložit obrazec za študijsko izmenjavo in zamenjat letne gume z zimskimi. Jebeni 15. november se bliža, represija pa ne počiva!

Se beremo, miške moje. Naslednjič pa o tem, kako bom pristopil k desnim aktivistom.