Knjiga Ogenj, rit in kače je, kot kaže, že postala ''mini uspešnica''. Zelo sem vesela, da jo berejo tako starejši kot tudi mlajši.

Zavedam se, da največ zanimanja vzbuja prvih sto strani, na katerih so – prvič v zgodovini – zapisane raziskave o spolnosti na Slovenskem, ki zajemajo prvo polovico 20. stoletja, pa so mnogim pretresljive tudi druge zgodbe. Recimo tiste, ki pripovedujejo o odnosih med taščo in snaho. Pa one druge, v katerih izpovedujejo svoje pretresljive usode otroci, ki so v otroštvu doživljali grde stvari.

Danes me je poklicala K.L. in mi- v solzah- pripovedovala svojo zgodbo. Rodila se je leta 1936, bila je nezakonski otrok med kmečkih sinom in žensko, ki je bila malo bolj ''počasne'' pameti. Ko jo je rodila, ni imela niti predpasnika, da bi vanjo zavila otroka…skoraj tri mesece je nosila golo dete pod obleko, privezano na prsi, da revše v pozno jesenskih mesecih ni umrlo od mraza.

Ko je bila K. L. stara tri leta, je postala izrezani oče. Njeno mamo je k sebi poklical župnik, ter ji svetoval, naj jo odnese k očetu, ker drugače bo otrok umrl od lakote.

Rečeno storjeno. Mati je zgodaj zjutraj pustila deklico na očetovem pragu, sama pa je izginila neznano kam.

Oče je ni bil prav nič vesel, naredil je vse, da je otroku zagrenil življenje. Triletna je morala spati v hlevu, v jaslih, če so le mogli, so ''pozabili'' nanjo, kadar se je kdo spomnil, ji je prinesel nekaj malega jesti. Govoriti se je naučila šele pri šestih letih, ko so jo ''zaposlili'' kot hišno pestrno. Če je njen po pol brat zajokal, je pritekla mačeha in jo natepla. Oče pa jo je, pogosto brez razloga, pretepel z gajžlo.

Okoli Božiča leta 1943, ko se je oglasila nemška patrulja. Enemu od vojakov je bila majhna, umazana deklica z bujnimi lasmi zelo všeč. Iz žepa je potegnil čokolado in ji jo dal. Prej, preden jo je lahko vtaknila v žep, je planila pokonci njena mačeha in jo hotela vzeti. A vojak tega ni dovolil.

Ponovno se je oglasil naslednji dan, na mizo je vrgel za dve kravi nemških mark, segli so si v roke, naredili kupčijo in deklico je lahko odpeljal s seboj.

Potem jo je posadil na vlak, okoli vratu ji je obesil tablico, na katero je napisal ime kraja, kamor je odpotovala. Pot do Wittingena je bila strašno dolga…

Na končni postaji je nanjo čakala ženska, ki jo je prijela za roko in jo odpeljala domov. Žal pa otroka, ki je komaj spregovoril kakšno slovensko besedo, kaj šele, da bi razumel nemško, ni marala. Vseeno pa K.L.- ni bila lačna, vsak drugi dan se je lahko skopala, imela je lepe obleke, začela je tudi obiskovati osnovno šolo.

Vojak Arne se iz vojne ni vrnil. Ko se je njegova žena poročila z drugim, je leta 1947 K.L., staro komaj 11 let, poslala v dom za vojne sirote.

Otroka so si podajali sem in tja, nekaj časa je bivala skupaj s poljskimi Judi, šele konec leta 1949 je povsem slučajno prišla v stik s tremi slovenskimi dečki. Ko so se pogovarjali, se je spomnila nekaterih slovenskih besed.

V domače kraje se je vrnila šele sredi leta 1950. Suhcena, plašna, polna strahu, je bila med zadnjimi, ko je, že na pol odrasla, zapustila sirotišnico.

Čeprav ni obiskovale srednje šole, so jo vtaknili – ker je drugam niso imeli dati- v internat. Našli so ji delo v tovarni.

Imela je komaj sedemnajst let, ko je podlegla čarom nekega fanta, zanosila in rodila. Na otroka sploh ni bila pripravljena. Dati ga je morala v rejo nekam na Štajersko.

Čez dve leti je rodila drugič. Tudi oče je bil drug. In tudi ta otrok je romal v rejo.

Bila je sama, osamljena, nikogar ni bilo, ki bi ji stal ob strani in ji pomagal z nasvetom.

Kasneje je rodila še trikrat, a tudi te otroke je doletela podobna usoda kot prva dva.

1967 se je preselila na drug konec Slovenije, in se poročila. Mož do svoje prezgodnje smrti ni nikoli izvedel, skozi kakšno kalvarijo je morala hoditi njegova žena.

Zato, da se je vsa družina ponovno zbrala, je poskrbel sin, rojen v zakonski zvezi.

K.L. želi, da o njenem življenju napišem knjigo.