Pred štirimi leti, med bivanjem pri sorodnici, ki živi nedaleč stran Dunaja, sem obiskala eno od osnovnih šol v bližini stavbe, tik ob Donavi, v kateri je nastanjena tudi Mednarodna agencija za atomsko energijo. Na srečo imam zmeraj s seboj kakšno od svojih knjig, kajti Renata, ki tam poučuje, je želela, da ''njenim'' otrokom preberem zgodbo v slovenskem jeziku. Prišla sem v odmoru, in kar mi je najprej padlo v oči,je bilo, da mularija ni tekala in se prerivala po hodniku, temveč normalno hodila! Pozdravljali so me in ko sem jim odzdravljala po slovensko, se niso čudili, nekateri so se le nasmehnili, ter odhiteli naprej. Razred je bil na videz zelo preprost, asketski, nič posebnega. Klopi so bile stare, a zelo dobro ohranjene. Na okenskih policah so kraljevale lončnice, za katere so učenci skrbeli sami. Ves čas, kar sem bila med malčki (4. razred), Renata ni nikoli povzdignila glasu. Medtem ko sem brala, je ona prevajala. Kadar sem dvignila pogled, sem presenečeno opazila, da se v klopeh ni nihče pretegoval, zdolgočaseno zavijal z očmi, dregal sošolca in počel tisoč drugih, povsem ''običajnih'' neumnosti, ki v skupnost, kakršna je razred, vnašajo nemir. Pozneje, ko so ''padala'' vprašanja, prav tako niso s kričanjem preglasovali drug drugega. Za trenutek sem se počutila nelagodno, česa podobnega nisem bila vajena. Tudi vprašanj, ki so jih postavljali, niso imeli napisanih na listkih, spraševali so tisto, kar je zanimalo njih, ne učiteljice.

Pozneje mi je Renata razložila, da je vzgoja pomemben del učnega procesa. Povedala je tudi, da se morajo moralnega kodeksa o obnašanju držati vsi učitelji. Kadar ima kdo od učencev rojstni dan, mu sošolci podarijo knjigo. Vsak svojo. Pri tem ni pomembno, če je knjiga že obrabljena, saj se zavedajo, da le-te morajo krožiti med bralci.

1.

Droben utrinek, a – vsaj zame – zelo pomemben. Že dedje in babice so nas učili, da je ''starega osla zastonj učit manir''. Žal na ta rek pri nas že dolgo časa zavestno pozabljamo, saj smo dosledno, natančno in  nepreklicno iz naših osnovnih šol prepodili vsakršno vzgojo. Še predmete (telesna, glasbena, tehnična vzgoja) smo morilsko preimenovali, da se ja ne bi našel kakšen trotl in šolskemu sistemu naložil nepotrebno in nagnusno nalogo, ki bi dišala po vzgajanju.

Posledice desetletnih naporov, ko smo moči in energijo vlagali v sterilno in z nepotrebnimi informacijami nabito izobraževanje upogljivega, dojemljivega in gnetljivega bodočega potrošnika, že rojevajo obilne sadove. Marsikdo- tudi tisti, ki imajo same petice so med njimi- še ob zaključku devetletke ne zna komunicirati v ''celih stavkih''. Nihče jim ni povedal- saj, žal, tudi odrasli, ki jih poučujejo, marsičesa ne obvladajo- da se z bližnjimi ne komunicira z žvečilko v ustih, da se med pogovorom ne pošilja sms sporočil, ne preklinja in uporablja prostaških in vulgarnih izrazov. Generacije mladih smo ''izgubili'', ker jih ni nihče naučil - delati. Pa ne mislim, da bi gospodiči in gospodične pri petnajstih morali znati postavljati električne drogove in upravljati z žago, voziti avtobus in podobno.

Že od malih nog smo jim- to se nam bo še pošteno otepalo- pozabljali vcepljati v glavo, da ''brez dela, ni jela''. Koliko mladih danes, ko pride iz šole, zna pristaviti krompir in koliko jih tudi ve, kdaj je ta skuhan? Bore malo.

Nekoč me je pokliče neka vzgojiteljica, ki je peljala več otrok iz socialno šibkih družin na morje. Med njimi je bil tudi deček z neke hribovske kmetije, ki je moral vsako jutro, pred odhodom v šolo, pomagati očetu v hlevu, ko se je molzlo krave.

''Pomisli!'' je zgroženo razlagala vzgojiteljica,''te starše bi bilo treba prijaviti socialni službi, ker ubogega otroka silijo k delu.''

Ostala sem brez besed. Kako daleč in kako globoko smo padli!

To, da mora nek otrok ''delati'', je v današnji družbi postalo greh, strahoten prekršek, zaradi katerega morajo leteti glave!

S tem dečkom sem se kasneje, ko je odrasel, srečala še enkrat in to na krvodajalski akciji, ki jo je organizirala ''njegova'' gimnazija. Bil je odličen dijak, z vsega spoštovanja vrednimi delovnimi navadami, najboljši v fiziki in logiki.

''Aha, vi ste pa tisti, ki ste stopili na našo stran!'' je dejal, ko sva trčila skupaj.

Medtem ko je čakal na malico, ki je sledila odvzemu krvi, mi je pripovedoval o težavah, ki jih je s svojo iskrenostjo in resnicoljubnostjo nakopal staršem na glavo.

''V šoli me je zaslišal ravnatelj, pa psihologinja, k nam, domov, so se pripeljale ženske s Centra za socialno delo, da bi me na licu mesta ''zasačile'', kako garam. Pa jim ni uspelo. Odločno sem jim pojasnil, da delam rad, da mi je v veselje, pa še z očetom se lahko, ker sva bila pogosto skupaj, o marsičem pomeniva. No, tudi oče jim je povedal nekaj krepkih, pa smo imeli potem mir pred njimi.''

A to še ni vse, kar mi je zaupal. Povedal je še, da je imel že kot otrok zmeraj veliko časa, kajti ded, ki je pri hiši imel drugo glavno besedo, je mojemu sogovorniku že takrat, ko je komaj zlezel iz plenic, govoril:''Najprej delo, potem zabava.'' To se je tudi zgodilo, dedkove besede so mu zlezle pod kožo in še zmeraj se jih drži. Kljub temu, da je pomagal staršem pri delu na kmetiji, je imel še ogromno časa za učenje, branje, pohajkovanje po gozdu, kolesarjenje z enega hriba na drugega.

Kar se ''Janezek nauči, to Janezek zna'', me je prešinilo, še danes sem prepričana, da bo fant od fare, na katerega sem- četudi se komaj poznava- ponosna, v življenju še marsikaj dosegel.

Že od nekdaj so mi bili ljubi in zelo blizu tisti, ki raje, kot bi ''nakladali'', zagrabijo bika za roge.

2.

Je ni sredine, pa ni važno, kam zaidemo, v Prekmurje, na Gorenjsko, Dolenjsko…,kjer ne bi tisti, ki se ukvarjajo s kulturo, boleče čutili, da je na prireditvah iz leta v leto manj ljudi, na literarnih večerih pa sploh. In to v deželi, kjer vsak dan(!) izide najmanj en izvirni roman!

V deželi, v kateri ima že skoraj vsak svojo pesniško zbirko, žal, nihče ne čuti niti želje niti potrebe, da bi s svojim obiskom počastil pisatelja ali pesnika, ki se predstavlja v lokalni knjižnici ali kar tako. Včasih mi že zatrepeta srce od sreče, ko vidim, da je dvorana polna, ko, še malo zadihana, zadnjo minuto vstopim v posvečen prostor. A potem, ko se sorodniki zberejo na enem koncu, prijatelji na drugem, žalostno ugotovim, da nas je tistih, ki smo prišli ''kar tako'', komaj za prgišče. Med obiskovalci prevladujejo stare mame in dedki, mladih skorajda ni.

Kar je, po svoje, razumljivo. Že zdavnaj smo jih prenehali vzgajati v žlahtnem pomenu besede in jim vcepljati v nabrite buče vrednote, katere ''hranijo'' dušo.

Podobno kot se pišmeuhovsko do njih obnašamo odrasli, se tudi mladi. Pa naj bodo to moralne, domoljubne ali kulturne.

Zadnjič smo pisali statistiko nekega kraja XX z okoli 4000 prebivalci. Zanimali so nas predvsem izobraženci. Rezultati so bili- po eni strani- čudoviti in vsega spoštovanja vredni: pri vsaki hiši na vasi smo našteli vsaj enega posameznika z univerzitetno izobrazbo. Tistih z magisteriji in doktorati je bilo okoli dvajset. Kakšna sanjska številka! Takšnih, ki so zasedali vodilna delovna mesta v državni upravi, na različnih ministrstvih, v lastnih podjetjih, celo v Bruslju…je bilo fantastičnih okoli sto!

A ko smo potem delali kljukice kolikokrat koga od njih vidimo na takšnih in drugačnih prireditvah s kulturnim predznakom, so se nam ramena hitro povesila.

Ko bi bili vsaj učitelji tisti, ki bi dajali zgled tudi drugim!

Pa smo tam, kjer ni muh!
Koliko nas je, ki kulturo kot tako občutimo kot dragoceno dediščino, ki jo moramo negovati, spoštovati in ljubezen do nje prenašati iz roda v rod?

Koliko nas je, ki zanjo- dobro pazite- tudi kaj naredimo?

Slovenija se utaplja v praznih in puhlih besedah, ki se takoj, ko govorec stopi z odra, porazgubijo v vetru in postanejo same sebi namen.

S Prešernom in slovensko kulturo nasploh, se bahamo nekajkrat na leto. A ko ugasnejo televizijske kamere, ko nastopajoči odidejo z odra, je vse tako, kot je bilo poprej.

Isto sranje.

Praktično je danes več tistih, ki kulturo- od literature, do glasbe, slikarstva… - ustvarjajo, kot pa onih drugih, ki bi jo vzeli za svojo.

In kljub temu se zdi, kot da smo iz dneva v dan- manj kulturni!

V letih, ko sem zbirala material za svojo zadnjo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem pogosto naletela na preproste, celo neuke ljudi, ki so znali ceniti umetnost, četudi je bila ta na vsem razumljivi in dopadljivi ravni. Snobovske, samovšečne in vase zaljubljene kulturne srenje bi ob njih oholo in zaničljivo dvignile nos in se obrnile stran.

Samo pomislite, koliko kapelic se je nekoč zgradilo, ljudski umetniki brez likovne univerzitetne izobrazbe, pa so poslikali stene ali oblikovali kipce.

V najbolj zakotni slovenski vasi so delovala kulturna društva, na leto pa so uprizarjali najmanj štiri igre, ki so bile zmeraj zelo dobro obiskane. Mohorjeva knjižna zbirka je prihajala v vsako hišo. Če so bili ljudje preveč revni, so si lahko knjige izposodili v ljudski knjižnici, pri župniku ali pri vaškem učitelju. Ljudje so se na pamet naučili na stotine ljudskih pesmi, ki so jih ob večerih , ko so se družili, tudi prepevali. Spoznala sem posameznike, ki so mi še v častitljivi starosti recitirali Gregorčiča, Gradnika in Prešerna.

Pa da ne bo kdo mislil, da je pred 2. svetovno vojno slovensko podeželje slovelo po številu izobražencev! Še zdaleč ne! Komaj kdo je znal pisati in brati, kljub temu pa so naši predniki vedeli, da jih bo brez kulture hitro pobralo.

Čez dan so garali na polju, travnikih in v gozdovih, zvečer pa so si vzeli čas za druženje. V vas so vabili popotnike, ki so znali pripovedovati zgodbe, lajnarje, ki so prinašali glas iz bližnjega mesta.

Četudi so imeli predniki zgarane roke, upognjene hrbte od težkega dela, jim je v prsih bilo pravo srce.

3.

Danes imamo vse, kar si poželimo. Kultura nam sili iz vsake paštete, kulturnih dogodkov je toliko, da se človeku meša, ko prične izbirati.

A vse zaman.

Zanimanja zanjo je manj kot za lanski sneg.

Navdušenje za kulturo, ki se večini valja na jeziku, zlepa ne najde pot tudi do duše in srca.

Način življenja se nam je izpridil, okoli nas se množijo bogovi (vedno več jih je), ki se jim klanjamo, jih malikujemo in jim podarjamo svoj prosti čas.

Otroke, ki se nam valjajo pod nogami, napodimo k televiziji ali pa jim dovolimo, da jih požrejo še hujše zasvojenosti, tiste, ki se imenujejo internet, Ipad, mobilni telefoni. Da le imamo mir pred njimi, pa smo srečni.

Na hitrico kaj skuhamo, če, seveda, znamo, med prenosom smučarskih tekem zmečemo vase, kar smo naložili na krožnik, otroci se potem (lahko se celo zgodi, da ne spregovorimo niti besedice) vrnejo v svoj svet, mi pa se zleknemo pred mehiškimi nadaljevankami (ki jih, mimogrede, po eni od raziskav spremlja 78% Slovenk in Slovencev) ter ob njih hrepeneče vzdihujemo, kako je svet krut do nas, kajti nadaljevanke nas prepričujejo, da se ne splača živeti, ker imamo ob sebi kretena, ki nam ne nudi ne ljubezni, ne pravih iskric, ki bi osrečevale dušo in telo.

Je komu mar za kulturo?
Bognedaj.

Kajti le-ta je postala nekaj, kar ni več dobro niti za na kruh namazat.