Članek
Objavljeno Jul 27, 2017
... Nebo se ponovno obarva. Z dreves se odceja voda in tlak pije.Tudi mesto preizkuša stavke.
Mokro smejanje in dež bosih nog. Videti je,kot bi bila pokrajina poškropljena z verovanjem.
Hoteli bi vrtnariti po tej modrini, jo nato s počasnimi gibi nabrati v platnen predpasnik ali platneno košaro.
Urediti nebo v šopke, obrati njegove vonjave, držati nekaj ur lepoto k sebi in se pomiriti.
Hoteli bi, gledamo, vemo, da iz tega ni mogoče narediti nič več in da je dovolj, da ostaneš tam, stojiš v svetlobi, brez gibov in besed,s tem malo neumnim hrepenenjem po ljubezni, s katerim pokrajina nima kaj početi,a za katerega mislimo, da vemo, da se ne vname za prazen nič, kajti prav ljubezen je naša naloga, naša dolžnost, pa čeprav je krhka kot te vodne kaplje po nalivu, ki padajo na travo v vrtu...
(Jean-Michel Maulpoix)
Jul 27, 2017