Zemlja, beseda, vsakomur poznana. Samoumevna. A vseeno, kaj je Zemlja?
Zgolj planet, zasidran v neskončnosti univerzuma, s svojim večnim, enakomernim ritmom ... že tisočletja ...
Materija, iz atomov in molekul, ki zgolj obstajajo ... brez moči zavedanja ...
Ali živo bitje z dušo, ki diha in umira z nami ... nujnost našega obstoja, našega sveta, v katerem živimo.
Vsak poseg v njeno bit jo hromi in pušča globoko sled v njenem telesu. Saj Zemlja je telo, le da neprimerno bolj popolno in dovršeno, kot si predstavljamo. A za nas tako samoumevno ...
Toda ali znamo prepoznati različnost in obenem čudovito skladnost oblik, ki ti ga ponuja?
Razgibanost oblik, harmonijo barv, prepletanje pojavov? Neokrnjenost tisočletnih gozdov, barvne odtenke voda, svežino jesenskih juter, toploto prvih spomladanskih sončnih žarkov. Neživa materija? Ne, čudovita harmonija sveta, ki nam omogoča življenje.
Tudi zato bi jo morali ljubiti, spoštovati in ohranjati. Saj ni samoumevna, neuničljiva, večna. Ona nam ne pripada. Dana nam je zgolj in samo v uporabo tebi in tvojim zanamcem. Da jo varuješ, spoštuješ in ohranjaš njeno neponovljivo enkratnost. Je darilo in hkrati nujnost tvojemu obstoju.
Tu je, tebi na voljo, da jo uporabiš, iz nje črpaš moč za svoj obstoj in preživetje. Vendar ceni danosti, ki ti jih daje na razpolago. Pusti, da je tvoja dobrotnica, učiteljica, prijateljica. Ne obrni je proti sebi, da ne občutiš njene strašne, razdiralne moči. Moči jeze nad tvojo nespametnostjo. A tudi žalosti. Razočaranja. Ker je zate samoumevna.
(iz zakladnice modrosti)
Jul 29, 2017