Tam,kjer se mnoge poti iztekajo v stezice in se lomijo po neravninah,so klici.Tam kjer se pogled izteka v neskončnost zelenega ali obtiči na vrhovih stoletnih hrastov in obvisi na konici sive skale,kjer veter najraje spreminja smer in se sončni žarki utapljajo v bistrih brzicah,ki žuboreče odtekajo s pogledom v tuja morja in za sabo zapuščajo le solze in poglavja zgodovine; je bedenje. Tam je preteklost posejala stečke spominov in svetišča duha v zaprašeni preteklosti. To prst so teptala kopita z vseh strani sveta in kosali požrešni pogledi. Na tem zemljevidu so narisani mnogi vrstni strelci in visijo pohlepna stremljenja. Na skromnih kilometrih so vklesani žulji neke preteklosti, ki postaja ruševina komaj za opozorilo. Ali niso tod nekdaj zorele črne slive, sladke za dušo,prepojene z življenjem otorškega smeha. Ali ni tam nekje,nekdaj pritekla moška voda s stremljenjem časa in sedaj tečejo solze otrok brez staršev,ki v temni noči uhajajo na samonikalne vrhove, zabodene v oblake,kot da je vse posejala božja radovednost. Naštete delitve so vrezale globoke raze in zapustile slepe luknje, kjer je venomer usihalo življenje. Je to usoda ali naključje,da se vedno in prav tukaj prelamlja zgodovina,zakaj se je prav v to revščino življenja in bogatstvo duha, vtihotapila hudobija in obup? Na pobočjih se izgubljajo stopinje,v dolinah utihe premnogi jok in pogled uide v nebo.Kakšne barve bo tvoja trava in po čem bo dišala prst, v kateri je preveč pepela in solza ?
Sep 19, 2017