Rečeno so zamašili s preveč besedami.Ustvarjalnejši sta tišina in molk. Nerečeno je bilo tisto,česar ni,a zdaj je naš up v njegovem bivanju. Izrekljivo, na koncu ne sme reči, ostalo bo v drobovju neizrekljivega. Preganjavci, lovci smisla se zapleteni, lovijo v svoje zanke in mreže,uf mrtvilo. V resnici je pod njimi živ pesek Potopa, gnilo ramišljanje in grobo samovšečno obnašanje. Naj jih končno nekaj premakne kakor nekoč apostole. Menim, da bi bila lahko to vera v dobrobit naroda in kolektivna zavest,ki bi jo lahko kakor dobro seme posejali v razklano družbo.Seveda ne smemo pozabiti na manj grabežljivosti za lasten žep. Ampak - je to utopija ? Sama še vedno ostajam nekje na drugem bregu kakor nejeverni Tomaž.
Oct 25, 2017