Drevo na katero je najraje plezal,kadar je bil sam,mu je dalo zavetje pred zvermi iz gozda. Svičnika nikoli ni imel,kaj šele knjige,slikanice,za to je slišal le od prijatelja Nejca iz sosednje vasi. Z nežno roko je držal košček oglja,ki mu ga je dala mati,preden je odšla na delo k kmetu v sosednjo vas. Na tablico, ki si jo je naredil,se je učil črko za črko kakor ga je učil Nejc. Napisal je: << Mama ! Sonce ! >> . Ob tem se je srečno smehljal. In čas je mineval hitreje kakor piš vetra. Ko se je vračal proti domu je vonjal kruh.Mati je bila že doma in pekla kruh iz moke, ki jo je dobila od kmeta. Svetel sijaj otroških oči osvetljuje razkošen dvor v deških sanjah, trdno stiskajoč svojo tablico pod pazduho je prestopil prag doma in resničnosti.
Oct 30, 2017