haapy yack - Kadar se v prah povrne kak zemljan, ne po zaslugah - le po rodu znan, takrat na moč potrudi se kipar, da slava mrtvega blesti se z žar, da sploh ne bereš v glosi slikoviti kaj bil je - temveč - kaj bi moral biti. A bedni pes, ta tvoj prijatelj vdani, ki prvi te pričaka, prvi brani, ki v tvojem srcu svoje ima srce, ki srečen je, če zate v ogenj sme - ta gre v pozabo, ker mu ne prizna Bog duše, ki na svetu jo ima: medtem ko človek, ta mrčes mrčesa, lahko s kesanjem upa na nebesa. O, človek, bedna enodnevna muha, ti hlapčevsko niče, ti cvet napuha ! Kdor te pozna, te s studom zapusti, ti grudica izprijene prsti. Prijateljstvo ti je le goljufija, ljubezen - strast, smehljaj - hipokrizija ! Če na dve nogi vstala bi žival bi se lahko v dno duše sramoval - Kdor pred to žaro si postal - odidi ! ni vredna, da ti jo oko sploh vidi; prijatelju v spomin ta grob stoji; le enega imel sem - tu leži. (Lord Byron) carpe diem ;)

haapy yack - lepo ! Hvala :) Po skalnati strugi divjal je potòk, Vodà je v njem bila po plohi narasla; Potòk bil deroč je, globok in širok, Tostran je stal deček, še skoro otrok, Onstran so se jagnjeta pasla. Valovje le rase, že vzpenja se val Čez hribe po strugi navàljenih skal, Oj, čuvaj se, deček, tako še mal! A deček ne vpraša, Če voda naraša: "Saj dan že nagiblje se, bliža se mrak, Po nebu podi se viharen oblak, Zver divja se včasi tu zglaša, In čredica ona je - naša!" Od skale do skale zaganja se v skok, In, drzno skakaje, čez burni potok Pastirček, glej, janjčke prenaša. Planinski dom in planinski mir Zapustil je rano ta mladi pastir; Med svet ga je gnalo kopnenje srca Iskat učenost in sreče sveta. A zábil pastirček sred daljne ravnine - Nikoli ni zábil domače planine. Tja k reki tekoči s predragih planin Zahajal pogosto planinski je sin. Ko kopal se v reke je bistrem valovju, Pri srcu mu bilo tako je mehko, Kot še bi v planinskem prebival domovju, Kot sanjal bi mamiki v naročju sladko. Ko k reki prišel spet neki je dan, Ta bila narasla je v tok strašán. Tok s sabo cel gozd, cel gozd je valil, Ki nekdaj planine je senčil, krasil; Podrl, razklal ga je gorsk bogatin, Plavil ga je v mesto na sredi ravnin; A reka, srdita zbog gorskih goljav, Ves gozd pač odnese do morskih planjav. Ne žrtve le te, ne žrtev še drugo, Glej, reka zahteva v preplavljeno strugo: Iz trume, ki gleda s pobrežnih skal, Omahne v valovje, oh, deček mal In naglo pogrezne V valove se jezne. Med trumo gledalcev bolesten vzklik! Kdo dečku pač bo iz valovja rešnik? Ne mož ne mladenič noben se ne gane! La prejšnji pastirček, le mladi planinec Drznó za njim plane - Dve žrtvi pogoltne pač besni vrtinec!... Ne, ne! Glej z urno rokó Planinec mi reže srdito vodó - Spremljá na obrežju ga množica plaha; - A deček za reke se žrtvo podi, Že z vali in brémenom, glej, se bori - Zdaj konec bo straha, Še enkrat že trudne posili moči In trumi izróči polmrtvega - Laha... Res, materi tuji je sina otel, A danes še tega je čina vesel. Pri morju pastir nekedanji stoji, Na morju nevihta razsaja, Mal čolnič odnaša od kraja - Kdo ve, kdo ve, kaj ž njim se zgodi! Valovje se dviga, hrumijo viharji; A ustavljajo krepko se vrli veslarji, Da zmogli viharjev naval bi preteči, Da čoln bi privedli do varnih obal, Da čoln bi pripeli do trdnih skal - Daj Bog, da se to jim posreči!... Ta mali, a krepko boreči se brod Naš mili je dom, v njem vrli naš rod; Zaganja vanj silno se morje tujine, Požreti ga v svoje želi globočine. Bog čuvaj ta brod, Bog čuvaj naš rod! - Brodarji upirajo jezni se vodi; A on, ki stoji kot gledalec na prodi, Mar čoln bo prepustil pogubni usodi? "Če ôtrok ni gorskega zbal se potoka, Če jagnjet bi čredo očetu otel; Če dečka ni ustrašila reka globoka, No vanjo zagnal se je srečen, vesel, Da rešil bi materi tuji otroka - Mar mož se bo ustrašil penečih valov, Mar gledal brezčutno bo s trdnih bregov, Da v morju sovražnem tujine Ta čolnič izgine, Ta čolnič, ki narodič nosi njegov? Nikdár in nikdar! Jaz vržem se v mórje, naj tuli vihar, Za mano, za mano, kedór je plavar, Brodarjem pomoči nesimo, Naš čolnič pogube otmimo! ( Simo Gregorčič ) ;)