Danes, ko na statvah ni bilo prediva, po kotih pa se je praznina kotalila, se je k meni sklonil nasmejan znan obraz in me zvabil na potep v mraz. Spominom šla sva nasproti, po stari ozki poti,vrnila se tja, kjer nekoč sva bila doma. Tam sva nekoč sledi pustila,na brezskrbne mlade dni,tam sva prvo ljubezen povila in jo v srečo otroštva zaklenila. A zdaj ni več tako, kot je tedaj bilo,beton in sneg je prekril vse poti in tudi tisto kar sva tam povila in zaklenila je odnesla neka zlobna vila.Pa vedar danes ob meni stal je tvoj obraz,prijateljstvo pa nama je kalil čas,le hladni sunki vetra so nakazovali, da ledenost,neodzivnost ljudi pogublja ta naš sedanji čas.

https://www.youtube.com/watch?v=HElkBaBizoE