PESEM O SEBI
Vem, da mi je bil odmerjen najlepši kos časa in prostora,
ki ni bil nikoli izmerjen in nikoli ne bo.
¤
Moja pot je neskončna (pridite poslušat vsi!) .
¤
Ne jaz ne kdo drug ne more prepotovati te poti namesto tebe,
ti sam jo moraš prepotovati.
¤
Ni daleč, povsem blizu je,
lahko da že od rojstva potuješ po njej, a tega ne veš,
lahko da je povsod, v vodi in na kopnem.
¤
Nocoj še pred svitom sem se povzpel na hrib in uprl svoj
pogled v prepolno nebo.
Nato sem rekel svojemu duhu Ko bomo pripadali tistim
nebeškim telesom in čutili sleherni njihov užitek in
modrost, bomo kdaj potešeni in zadovoljni?
in duh je odgovoril Ne, dokler bomo prestopali meje
in iskali nadaljevanje onkraj njih.
¤
Prav tako mi postavljaš vprašanja, ki jih sicer razumem,
a ti ne morem odgovoriti nanje, odgovor si moraš poiskati sam.
¤
Posedi še malo, ljubi sin,
vzemi si piškotov in mleka,
toda kakor hitro se boš v spanju prerodil v dišeča oblačila,
ti bom dal poljub v slovo in ti odprl vrata v prostost.
¤
Dovolj je bilo ničevih sanj,
zdaj ti izmijem lepilo iz oči,
privaditi se moraš na slepilo luči in sleherni trenutek svojega življenja.
¤
Dolgo si z deščico v roki plaho čofotal po plitvini,
zdaj hočem videti, kako pogumno plavaš,
kako se poženeš v sredo morja, se dvigneš, mi pokimaš,
zavpiješ in smeje pljuskneš z lasmi.
( Walt Whitman)
Dec 11, 2017