Nekoč me je prijateljica v nekem najinem gostobesednem modrovanju vprašala; Zarja bi znala opisati sama sebe? Opisati sebe hmmm, tisti hip sem za trenutek obstala v tišini, vendar v meni se je nekaj premaknilo.Pomislila sem,da kadar pišemo o nekih krajih, ki so nam neznani a nas prevzemajo, nas umsko širijo, vplivajo tudi na tisto kar smo v resnici, ne opisujemo toliko teh krajev ampak bolj ko ne uporabljamo metafore za to kar smo v procesu našega nastajanja.Saj ko nas nekaj neznanega požgečka po koži, nas to slednje ponese v čarovnijo ali v spomin, od katerega smo se ločili, zdaj pa smo v trenutku trčili vanj.Dejansko lahko to postane dober način, da lepo opišemo sami sebe z veliko domišljije.Torej sem po svoje zvezdnato nebo, ki s svojo skrivnostjo in širino zasvaja, sem turkizno morje,ki se blešči ob sončni svetlobi in se premika v nenehnem valovanju, sem širno modro nebo in moji glasovi so pesem ptic.Sem ptica z belimi prsmi, s lesketavo črnino in belino,ki razpira krila,da leti.Sem drevo,ki s svojimi vejami se ziblje in upira vetru, vpija sončno svetlobo in šelesteče listje je moj poetični izraz. Sem snežak,ki razveseljuje ljudi v zasneženi pokrajini. Sem tisti mehak puhast oblak,ki počasi hiti čez obzorju. Kdaj pa kdaj tudi bruhajoča lava,ki z ognjenostjo in divjostjo hiti skozi prostor. Včasih tudi ledena mrzla burja, ki ošvrke s svojo ledenostjo.In sem prav tako negibna ptica,ki brez življenja leži na cesti,saj se zavedam,da v meni je tudi smrt, nekoč. Vse to sem in še mnogo več, to sem Jaz.
Dec 19, 2017
