V debelem puloverju,z rokami prekrižanimi čakam na navdih.Tihota se dviga iz tal.Žari in se razžareva,skodelica lipovega čaja oddaja toplino naokrog.Razprostira se tudi nad list celuloze pred menoj.Pogled na tramove,tla,peč iz gline v kotu,strene ne daje ekstremnih misli.Zazrem se skozi okno,tam zunaj se dogaja.V meni nekaj zadrhti pojavlja se,ter izvija v podzavesnih obrisih piktogramov, fosilnih struktur,vpijajočih anksiomih.Naj to zavračam? Poesis, prosis pomeni ustvarjati iz nečesa ali ničesar.Premišljujem,mišjemu dreku je podobno včasih to naše pisanje ali scribere.Prisluhnem dežju, ki škrablja po oknu,vem da moramo vedno ločiti plevel od zrnja.A dobrega zrnja manjka,plevel raste povsod.Zima je pod nogami,vem,da ljubezen nikoli neustvarjenega vsesa okornost in abstrakt vase,ter jo spreminja v čuteč premik glagolov v predsedanjem ali sedanjem času.S tem zapisom brez motiva me bo marljivost vsrkala,užila. Lepo bo napenjati medušese mišice in dvigovati glavo,tam kjer je svet blizu samega sebe,ejg.

https://www.youtube.com/watch?v=ivPEKaBHjYA