Da si en sam dotik,

ki ti žari v blazinicah na prstih.

Da gre skoz telo svetloba vseh barv,

ga tanjša, ga upogiba.

Da te gleda pogled zamegljen,

da so oči zastrta bližina.

Da padaš v naročje iz žive snovi,

da te sprejema, da te pije.

Da si brez brez misli, si brez besed,

da se utrne v nič ta svet.

Da valoviš na valovih vode,

dolgih valovih brez bregov.

V hiši ženske, kamor ti vrata odpre

samo dotik tvojih prstov.

  ( Dane Zajc)