Bela, samotna gaz se z vrha spušča v dolino in izginja v megli.
Vse je ena sama izginjujoča belina,
le odtenki senc ločijo stopinje, kjer sem hodil.
Veter počasi briše drobne sledi drobnega človeka
in ko bom sestopil, jih bo zasul s snegom
in nove poti bodo prekrile spomine.
Zato bi rad trenutek še posedel na vrhu
in sam, sredi slepečih obzorij prelistal knjigo,
ki jo nosim s seboj.
Pred menoj se rišejo jasne slike preteklosi,
a še več je nepopisanih listov,
vmes pa je trenutek, ki ga živim.
Trenutek, ki se je po globoki gazi skušal povzpeti v nebo,
a je obstal priklenjen na vrhu
in me postavil nazaj na ta svet prazne resničnosti.
In takrat sem opazil,
da sonce rdeči kulise mojega odra,
občutil sem,
kako me mraz grize v roke in noge,
in spoznal,
da se bo treba vrniti in poiskati nove gazi.
Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

( Nejc Zaplotnik )