Spomnim se kako je bilo prvič; ja tisti prvič, ko se pred seboj ozrla jeklenice in kline. Vse je bilo lepo in prav,dokler nisem potrebovala tudi plezanja čez stene gora,na takšen način.Srce je vriskalo od sreče do takrat, nenadoma pa... . Pred sivo vertikalno steno,ki se je pred mojim nosom ponosno dvigala sem ozrla polno železja.Počutila sem se kakor neizkušena vrvohodka, katero so postavili pred štrik napeljan nad prepadom in ji dejali zdaj pa hodi.Če verjamete ali ne svoj srčni utrip sem čutila nekje pri riti, velik cmok pa ne slivov se je delal v grlu,naenkrat sem zaznala kako mi dlani švicajo, pamet pa je norela v svojem ritmu. Kaj ti je bilo tega potrebno, raje bi ležala na travniku v dolini ali doma na kavču !? Šit, drek, P**da,trapa, ihhhh ne bom gledala dol v prepad. ... Kaj če padem ? Kje me bodo našli ? Če slučajo prelezem vse to, me nazaj dol tukaj zagotovo ne vidijo, naj pridejo pome magari s helikopterjem,itd. Skratka moje misli so brzele 300km/h po svoje,tako, da v mojem paničnem norenju misli nisem tisti trenutek realno zaznavala okolja, predvsem pa, da nisem sama, da so z menoj vodnik in prijatelji, ki bodo pazili name v navezi . Le želim si lahko, da bi o svojem prvič tukaj pisala in govorila kako junaška sem bila, a kaj ko je bila resnica vse prej kot to. Bila sem skoraj posrana,pa še wc papirja nisem imela pri roki ,da me je pamet skoraj zapustila,tresoča kolena so govorila svoj jezik panike, ki je zajemala moje telo in um. Končno so se moje zaznave za okolje le nekako vrnile, prijatelji so me hrabrili, me objemali in stiskali za roke, trepljali po hrbtu in nato me dali v navezo, pa ajd gremo... Počasi sem se majavih nogah povzpela na prvi klin, jeklenice sem se oprijemala tako,da je skoraj voda pritekla iz nje. Korak za korakom, dvig na en klin nato na drugega in potem ... vrnitve več ni bilo, moja ušesa so poslušala nasvete, oko se je zalimalo na kline in jeklenico in razdalja do vrha se je vedno bolj manjšala in manjšala. Končno sem prilezla na vrh in ohrabrujoči glasovi prijateljev so nakazovali veselje in tudi tisti moj yeeeeeeeeeeeeesssssssss, ki se je utrgal iz mojega grla je govoril o nepopisnem veselju, ki je bilo v meni. Ja premagala sem strah,ki je skoraj ohromil moje telo, premagala sem samo sebe v dosežkih. Ko sem preživela ves ta križev pot sem ponovno uživala v naravi gora, med rušjem in gorskimi cvelicami, ki z videzom in vonjem omamljajo moj pogled. Od tega dogodka je minilo kar precej časa, danes vem, da nisem človek, ki bi lazil samo po nižini,hosti in stikal za borovnicami in gobami in kostanji,nabiral rožice po travnikih, o ne zame so tudi hribi, skale in pogledi na vrhove.
