Članek
Družba potrebuje diskurz, ki bo ubesedil in razlagal spolno nasilje objektivno
Objavljeno Dec 06, 2019

Erina Borovič

Družba potrebuje diskurz, ki bo ubesedil in razlagal spolno nasilje objektivno

Nasilje nad ženskami je ena izmed vseprisotnih sestavin družbe, in je povezana z neenakomerno porazdelitvijo družbene moči med spoloma, z oblikami seksizma in spolnimi stereotipi. Raziskave kažejo, da družbene vloge in vzorci vedenja žensk in moških prispevajo k sprejemljivosti in naturalizaciji (spolnega) nasilja.

V zadnjem času pogosto omenjena Margaret Atwood je v svojem delu iz leta 1985 opisala Gilead – distopično mesto, kjer ženskam ne priznajo niti osnovnih človekovih pravic, močno konservativna družba pa je strogo hierarhično strukturirana. Kruti in nazorni prizori iz televizijske serije, posnete po omenjenem romanu, spominjajo na zakonske prepovedi splava in opravljanja splava v nekaterih zveznih državah ZDA, za kar v najstrožjih primerih ženskam in zdravnikom grozi celo dosmrtna kazen. Splavov, zagotavljajo strokovnjaki, ni s tem številčno nič manj, so pa ti storjeni brez nadzora zdravniškega osebja in brez potrebne higiene. Ženske so v današnji družbi še vedno dojete kot reprodukcijsko sredstvo in sredstvo populističnega političnega obračunavanja, kjer se socialna demokracija ukloni konservativizmu in neoliberalizmu. Individualizacija nas je pripeljala tako daleč, da starostniki umirajo sami, podhlajeni, sestradani in socialno popolnoma izključeni. Postali smo pasivni opazovalci, brez kolektivne odgovornosti. To raje prelagamo na druge in se s tem moralno osvobodimo. Ob tem bi lahko rekli, da je individualizacija stvar patriarhalnega, kapitalističnega sistema. Ponekod v ZDA sprejemajo zakone o prepovedi splava, o prepovedih in omejitvah dostopa do tovrstnih posegov pa v glavnem odločajo moški. Ženske, kot individualna bitja s temeljnimi človekovimi in ustavnimi pravicami, se v številnih primerih, ko tako odredijo moški, ne smejo vesti kot take. Zanje odločajo drugi. Ženske skozi celotno zgodovino bijejo nevidne boje, ključne za demokratično in moderno družbo h kateri stremimo danes. Ti nevidni boji pa se v večji meri odvijajo na robu spoštovanja človekovih pravic. Danes se namreč marsikje, kljub napredku človeške družbe, soočamo z realnostjo kratenja pravic žensk.

Ženske namreč niso tarča le fizičnega nasilja, so tarča prenekatere oblike psihičnih oblik nasilja. Ena od teh je močno prisotna promocija pro-life kampanj in društev, ki si prizadevajo, da se ženske ne bi posluževale splava niti v najhujših primerih, kot je posilstvo. Eden izmed takih primerov izvajanja psihičnega nasilja, kršenja pravic in diskriminacije, so molitve t. i. Božjih otrok pred ljubljansko porodnišnico oz. Leoniščem, kamor se ženske iz najrazličnejših razlogov odpravljajo na poseg, za katerega jim pravico v Sloveniji zagotavlja 55. člen Ustave Republike Slovenije, ki jo ureja Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok iz leta 1977,  ki ga še danes preizprašuje Katoliška cerkev. Po slovenski krajini, mestih in drugih javnih površinah se vse pogosteje pojavljajo oglasni plakati Zavoda živim in drugih tovrstnih združenj, ki ženske nagovarjajo z argumenti proti splavu, pri čemer ne gre niti za svobodo govora, ki je ravno tako pravica vsakega posameznika, gre za to, kje in na kakšen način se ta izkorišča. Razlike med nagovarjanjem in nadlegovanjem žensk neposredno pred ginekološko kliniko in med pisanjem po družbenih omrežjih ni potrebno dodatno opisovati. Zanimivo je dejstvo, da se je omenjeni zavod pritožil zaradi odstranitve reklamnih nalepk na avtobusih Ljubljanskega potniškega prometa, pri čemer je Zagovornik enakosti ugotovil, da je šlo za diskriminacijo. Varuh človekovih pravic pa je maja letos na enako vprašanje, postavljeno s perspektive žensk, ki se odločajo za prekinitev nosečnosti, žensk, ki otrok ne morejo imeti in žensk, ki so otroka izgubile, odgovoril, da »gre pri nasprotnikih splava za osebe, organizirane skupine in druge, ki udejanjajo svojo pravico do svobode izražanja«. Vseeno vzpodbudno pa je dejstvo, da so v nekaterih državah tovrstno protestiranje na podobnih mestih že prepovedali. Vseprisotnost neodobravanja človekove pravice do odločanja o lastnem telesu, bi bilo potrebno obsoditi in začeti vzpostavljati družben, nemedikaliziran diskurz o spolnosti in človeškem telesu.

Oblika psihičnega nasilja je tudi obsojanje žrtev spolnega nasilja. Ta je psihično nasilje v preteklosti že doživela, ali pa ga morda doživlja še vedno, nato pa neprimerne prakse in neznanje uslužbencev privedejo do še dodatnega psihičnega pritiska na žensko. Pomembno je to, kaj je imela oblečeno, ob kateri uri je bila zunaj, ali je bila sama in podobno. Nikoli se nihče zares ne vpraša, kaj je imel oblečeno posiljevalec (razen seveda v zvezi z identifikacijo storilca). Prepričanje posameznikov moške populacije o tem, da bi morale ženske nase bolj paziti pa je nič drugega kakor metanje peska v oči, saj s tem namiguje na idejo, da je posilstvo del moške narave – torej del vsakega moškega posameznika, torej dalje, da je vsak moški globoko v sebi pač posiljevalec.

Družba potrebuje diskurz, ki bo ubesedil in razlagal spolno nasilje objektivno in ne skozi moške oči. Predvsem pa najprej potrebuje ozaveščeno širšo javnost, seznanjeno z različnimi oblikami nasilja, pri čemer je ključna denaturalizacija uspoljenih družbenih praks, ki so tako globoko zakoreninjene v družbi, da onemogočajo marsikatero spremembo na bolje. Zato je pomembno, da boje na različnih nivojih in z različnih pozicij bijemo naprej. Zaveznikov je veliko, nasprotnikov še več, a časi se spreminjajo ravno, ko zaplujemo proti toku in ne popustimo.