Komunikacija je temelj, na katerem je potrebno graditi odnose. Velikokrat pride do konfliktov, ker ne prisluhnemo, kaj drugi želi povedati.

Hodim po cesti in slišim pogovor treh deklet za seboj. Prva reče: „Spet mi je poslal sporočilo. Napisal je: 'Hej, kako si?' Kar nekaj. Takoj sem zbrisala, ne bom mu odgovorila. Glede na to, kako sva nazadnje končala in kako nespoštljivo se je vedel do mene, mu bom zdaj pokazala, kako se počutim.“ Druga odgovori: „Ampak pri meni je drugače ...“ Reče spet prva: „Ne, ne, isto je. Nespoštljivo dela s teboj. Morala bi narediti, kot sem jaz – pritisniti na tipko ignore.“

Najbrž ste tudi sami kdaj slišali kaj podobnega, morda to doživeli, naredili. Pa to res pelje v pravo smer – torej v to, da se bolje počutimo, saj smo prav ravnali v neki situaciji? Je tipka 'ignore' tista prava tipka?

Težava je v tem, da se ne znamo sporazumevati

Velikokrat nam je pomembno samo to, da smo povedali svoje, za ostalo nam ni mar – ali nas je drugi razumel, kaj smo hoteli povedati, ali mi razumemo drugega oziroma še prej, ali ga sploh poslušamo, zares poslušamo? Velikokrat pride do konfliktov ravno zaradi tega, ker se ne potrudimo, da bi nas drugi razumel, in ker ne prisluhnemo, kaj želi povedati. Vsak od nas je v svojem svetu in gleda na neko stvar s svoje pozicije. Da bi nas drugi razumel, zakaj smo nekaj naredili na določen način, mu moramo to razložiti.

To pomeni:

• Vzeti si čas za pogovor (ne pa zavpiti tako mimogrede in potem reči: „Pa saj sem ti povedal/-a ...“).
• Naravnati se na sogovornika.
• Mu razložiti na način, ki je njemu blizu in tako, da nas bo razumel (če osebo dobro poznamo, potem vemo, kako ji povedati.).
• Poslušati, kaj bo povedal (tako vidimo, ali nas je razumel, in dobimo še njegov pogled na situacijo).

Z vsem tem se gradi in raste zaupanje ter tudi odnos. Resnica in spoštovanje sta namreč temelja, na katerih se gradi zdrave odnose.

Če se vrnemo na primer iz uvodnega dela … Če nekomu ne odgovorimo, pa ne glede na to, kaj je bilo, mu izkažemo nespoštovanje. Seveda je težko – prizadeti smo, jezni in žalostni, a vprašajmo se, kako je pa drugemu? Najverjetneje podobno ...

Resnica je, da si globoko v sebi vsi želimo ljubezni in spoštovanja, le naši strahovi so tisti, ki nam pogosto preprečujejo, da bi to dosegli. Potem se pa vedemo prevzetno in naduto do tistega, ki ga v resnici ljubimo, na primer. Iz same nemoči se odzovemo z jezo, v resnici pa smo močno prestrašeni in osamljeni. Če je reakcija jeza, je odgovor na drugi strani spet jeza. Če se pa odzovete z razumevanjem in sočutjem, se na drugi strani nekaj premakne – dotaknete se drugega, dotaknete se njegovega srca.

Ženske smo tiste, ki so nam bile v zibelko položene lastnosti, kot so potrpežljivost, sočutje, toplina, razumevanje, zato je naša naloga, da to tudi živimo in izžarevamo, najprej do sebe in nato še v svoje življenje, v svoje odnose z drugimi. Bodite vi tiste, ki boste naredile prvi korak k bolj zdravim odnosom. 

Besedilo: Tinkara Filač, Zdravi odnosi
Fotografija: Depositphotos