Slovenski košarkarji  so na izločitveni tekmi z Latvijo ponovno po šolsko demonstrirali,  kot na vseh velikih prvenstvih do sedaj, kako lahko dobra ekipa, ki zna odlično igrati, deluje nemočno in dokaže samim sebi in drugim kako nima potrebne samozavesti takrat ko jo je treba pokazati. Če se ustrašiš uspeha  ko si pred njegovim pragom lahko o medaljah le sanjaš. Matjaž Smodiš je nekoč povedal česa se najbolj boji na tekmah ko je še igral pri CSKA ju. Presentljivo je odgovoril , da je bil njegov največji strah, strah pred uspehom .  Naši neuspeh v bistvu pričakujejo .

Mislim, da se je nekdo od Nizozemcev čudil kako to, da se slovenski trener toliko jezi na igralce kadar naredijo kaj narobe, namesto, da bi jih vzpodbujal ko igrajo dobro in se veselil njihovih drobnih uspehov. Kultura uspeha je namreč povezana s kulturo usmerjenosti na dobro in ne na slabo. In  res vidimo, da Zdovc kaže veliko jeze in nezadovoljstva tudi takrat ko niti ni posebnega razloga zanju,  ko  pa do razloga prid

Pravzaprav je bila celotna Nemčija v tridesetih letih dvajsetega stoletja nora na Hitlerja. Blaznost,ki jo je nosil v sebi Hitler sam, se je bliskovito prenesla na množice.Da bi polpreteklo zgodovino lahko razumeli, kot našo učiteljico, ki je sicer grenka šola preteklih za nove generacije, se bi ob sedemdesetletnici zmage nad nacizmom in fašizmom v letošnjem maju, morali kot družba resno vprašati ali smo dandanes sposobni prepoznati pojave nacifašizma v družbenem vzdušju? O tem je mogoče dvomiti glede na oživljanje čaščenja avtoritarnosti, zastraševanja, predvsem pa poskuse širjenja sovražnosti in netolerantnosti v družbi, nestrpnosti do drugačnih. Na družbenih omrežjih je celo mogoče opaziti tudi direktno občudovanje Hitlerja kar kaže na popolno nerazumevanje tega kar ta človeška pošast predstavlja v zgodovinskem, družbenem in humanističnem pogledu.

V tekstu pokušam celoviteje razmišljati o splošni (ne)sposobnosti za ljubezen osebnosti, ki velja v zgodovini za najbolj destruktivno.

Če bi belce na ameriškem jugu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vprašali zakaj morajo temnopolti sedeti v zadnjem delu mestnih avtobusov (kar je bilo v ZDA že takrat protiustavno), sprednji pa je rezerviran le za belce, nam bi verjetno postregli z množico racionalnih argumentov zakaj mora biti tako, ki pa nebi imeli nne objektivne razumske podlage. Predsodki nimajo racionalih temeljev, temveč globoke čustvene korenine, pa naj se tičejo manjšin glede barve kože, rase, nacionalnosti, spolne usmerjenosti, socialnega položaja,itd. V lokalih na jugu ZDA so pred petdesteimi leti morali biti temnopolti v posebnih prostorih ločeni od belcev. Niso smeli študirati na javnih univerzah,čeprav jim je Ustava to omogočala. Belopolto prebivalstvo je imelo popolnoma zakrnel občutek za to kako poniževalna so bila taka, sicer neformalna pravila, za njihove temnopolte sodržavljane. Do revolucionarne spremembe z mestimi avtobusi na ameriškem jugu, je prišlo ko neka temnopolta ženska, ki je pomotoma

Te dni so bila evropska mesta polna transparentov in ogorčenih vzklikov o svobodi in njeni nedotakljivosti. Odzivi so doživeli svetovne razsežnosti saj se je grozljiv terorističen napad, ki so ga Parižani doživeli, kot napad na svobodo izražanja, svobodo govora in tiska zgodiil v samem srcu Evrope, kjer so se dogajale največje revolucije v imenu svobode posameznika in družbe. Pariz je prva evropska prestolnica kjer so se pred stoletji, v takratni buržuaziji, rojevale razsvetljenske ideje o svobodi in enakosti vseh ljudi, ki naj bi bile danes temelj zahodne civilizacije. Takoj po uboju storilcev se je situacija v evorpskih mestih spremenla. Začeli so se protesti proti priseljevanju tujcev, pojavila se je ksenofobija, sploh pred Muslimani, ne le skrajneži. 

Ko sem nedavno, mimogrede poslušal gosta na oddaji Dobro Jutro, dr. Aleksandra Zadela, slovenskega psihologa in strokovnjaka za komunikacijo, sem v tem smislu doživel nekakšen »aha« efekt ob njegovih mislih o (ne)strpnosti. Čeprav s

»Otrokovo igro je treba razumeti, kot najbolj resno dejavnost« (Montaigne)

"Aktivnost in ambicioznost ni isto kot izvirnost in ustvarjalnost" (Praper)

NIČESAR NI NAD IGRO

»Pravijo, da bi otroci morali življenje jemati resno. V resnici pa je prav igra tisto, kar bi morali jemati resno«. To so besede, ki so popolnoma skladne z besedami filozofa Montaignea (pred nekaj stoletji) izrekel pa jih je Arno Stern, ustvarjalni pedagog in raziskovalec, v svojem odzivu na navdušujoč in revolucionaren film Abeceda, ki ga je bilo mogoče videti tudi v ljubljanskem kinu Dvor. To seveda nikakor ne pomeni, da bi morali otroci igro jemati resno saj je bistvena značilnost igre ravno zabava in neresnost. Resno bi jo morali jemati odrasli saj gre za neprecenjlivo razvojno dragocenost, ki je otrokom genetsko dana. Igro je treba le omogočiti in ne pa razvijati saj se v ugodnih pogojih razvija sama od sebe.  Otroci se igrajo sami od sebe, spontano in ne potrebujejo zunanje motivacije in vmešavanja odraslih

»Otrok ne tepi! Ne le zato, ker so udarci boleči, temveč, ker so globoko nemoralni in grdi.« (Ellen Key)

»Telesno kaznovanje okrepi dve čustvi, ki sta vzrok vsega zla na tem svetu: sovraštvo in strah. Dokler bomo udarce imenovali »vzgoja« bosta ti dve čustvi vladali ljudem«(E.K.)

Če pogledamo malo pod površino, je nenavadno, da bi lahko starš brez slabega občutka in vesti udaril ali tepel  svojega otroka iz karšnihkoli razlogov. Do svojega otroka namreč starši čutijo, po naravi stvari, najglobljo ljubezen, kot jo zmorejo.  Da ne bomo zgolj moralizirali in obsojali staršev bom v tem članku poskušal pokazati, da je prepričanje, da gre pri tepežu otrok za »vzgojo«, pravzaprav obrambni mehanizem racionalizacije, s katerim skušajo starši zaščititi lastno samopodobo, ideal samega sebe, kot dobrega starša. To prepričanje ima svoj psihološki pomen za starše.

TEŽAVA JE V PREVISOKIH PRIČAKOVANJIH STARŠEV DO SEBE

Prepričanje, da gre pri udarcih za »vzgojo« ima svoj skriti psihološki smisel za s

Dr. Boštjan M. Zupančič: "slovensko pravosodje je karikatura" (Reporter, 18.3.2012)

V KORUPTIVNEM DRUŽBENEM SISTEMU LAHKO UČINKOVITO DELUJEJO LE KORUPTIVNI SODNIKI

Kot je danes splošno priznano in nesporno dejstvo, da imamo pri nas razpredeno sistemsko korupcijo, je hkrati nesporno, da sodstvo ne more biti v takem sistemu pošteno in neoporečno. Misli iz naslova so od publicistke Ane Jud, v njeni kolumni na Publishwallu in če nebi imel osebne izkušnje v živo, kako delujejo slovenski sodniki, napisanemu v kolumni nebi verjel. Glede na to kar sem na dveh slovenskih sodiščih doživel sam, pa brez vsakega dvoma čutim enako: »Sram naj vas bo! Vse, ki sodite v sodniški ceh! Zločince podpirate?..itd.«. Moja izkušnja z Upravnim sodiščem in Višjim delovnim in socialnim sodiščem, je bila sicer pozitivna, da pa na nekaterih sodiščih sodniki podpirajo kriminalce lahko  konkretno potrdim za Delovno sodišče v Mariboru (predsednik Stanko Omerzu) in za Vrhovno sodišče RS (predsednik Branko Masleša). K

»Pravite, da nikoli niste hodili v šolo? Pa ste vseeno neumni, kot noč« (francoski rek)

Ko v zadnjem času berem o ubijanju ustvarjalnosti v šoli, se sprašujem koga v Sloveniji  ustvarjalnost otrok sploh zanima. Tisto kar naša pedagoška stroka trenutno počne in kar si v večini želijo naši starši (ponovno zniževanje meje številčnega ocenjevanja, vpisovanje otrok v  šolo pri šestih letih,  množica testov in nalog že v četrtem razredu, tekmovanja vseh vrst že v prvem razredu osnovne šole, itd.), je vse skupaj daleč od kakšne poti v otrokovo ustvarjalnost. Tudi starši, ne le učitelji, se zanimajo predvsem za ocene, rezultate in točke otrok, kar pomeni, da mnoge njihov otrok zanima le v kontekstu strorilnosti in ne ustvarjalnosti. Že pred leti je naš priznani psiholog, Peter Praper, napisal, da »aktivnost in ambicioznost nista isto, kot izvirnost in ustvarjalnost«.Očitno je v tem smislu marsikoga prebudil in izzval film Abeceda (pri nas v kinu Dvor), da so množice začele razmišljati kaj sp

 Namesto besede "strah" bi uporabil besedo "paranoja", saj gre za strah brez realne osnove. Glede na to, da je toliko ljudi, ki imajo te vrste paranojo, to kaže na splošno patološko mentaliteto Slovencev do nasilja nad otroki. Z zaostreno evropsko zakonodajo in prepovedmi glede trpinčenja otrok  s strani odraslih, so se, kot deževniki po dežju pojavili posamezniki in skupine, ki se jim zdi, da s tem država staršem krši njihovo temeljno pravico do vzgoje lastnih otrok, najbolj pa jih pri tem moti dosledna prepoved telesnega kaznovanja . Domnevno koristnost  telesnega kaznovanja otrok utemeljujejo na prepričanju, da gre za eno od najpomembnejših, celo »legalnih«,  vzgojnih metod »podrejanja otroka avtoriteti«.Jasno je, da se nihče od zagovornikov telesnega kaznovanja, kljub vsej svoji »strokovnosti«, ni sposoben zavedati za kakšno napačno in škodljivo prepričanje gre.Tragično je predvsem to, da vzgojni tepež celo javno priporočajo nekateri psihologi in psihiatri, torej ljudje, ki bi še

»Veliko je pametnih otrok in veliko neumnih odraslih«(A. Dumas)

Svetovno znana, švicarska psihoterapevtka (umrla 2010), bivša psihoanalitičarka in avtorica mnogih knjig o vplivu otroštva na življenje odraslega človeka, Alice Millerjeva, je v svojih delih izpostavljala skoraj bogokletno vprašanje: ali je vzgoja sploh potrebna? Prepričana je namreč bila, da pritisk v smeri otrokovega odpovedovanja egocentrizmu in sprejemanja zornega kota drugega (kar je bistvo tradicionalne vzgoje) izvajamo prezgodaj, ko za to še ni zrel. Njeno trdni stališče je bilo, da otroci ne potrebujejo »vzgoje« pač pa veliko mero čustvene in telesne podpore od odraslega.  Vsa pedagogika je odveč, če je otrok preskrbljen z zanesljivo osebo v zgodnjem otroštvu . Dovolj so spontane omejitve, avtentičnost na strani odraslih,  saj njihova lastna svoboda -  in ne vzgojna načela -  postavljajo naravne omejitve otroku. Slovenska pisateljica in filozofinja Alenka Rebula  v tem smislu pravi, da ne razume zakaj ljudje potr

Pred sodbo na Višjem delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani  (april 2012) se nisem bal sodbe same (vsi zdravorazumski in pravni argumenti so namreč  bili popolnoma na moji strani), bal sem se pa, da mi bo sodil kakšen tak, kot jih omenja dr. Boštjan M.Zupančič: »Poznam nekaj ljudi, ki so retardirani in so kljub temu naredili pravno fakulteto (ker jih nihče med študijem ni vprašal koliko je dva in dva) in potem so celo prišli skozi pravosodni izpit«. Tega nisem izrekel jaz, temveč ugledni sodnik Evropskega sodišča, bivši ustavni sodnik in profesor na pravnih fakultetah v Ljubljani in v ZDA.  Vsi sodniki, ki jih te besede žalijo se torej lahko obrnejo nanj osebno (in ne name) in se sklicujejo na članek v medijih 14. 3. 2012. Poleg vseh bogatih strokovnih izkušenj, ki jih ta gospod ima gre tudi za široko razgledanega in svobodomiselnega svetovljana, ki ga ne omejuje kakršnakoli ozka strokovna ali formalna mentaliteta. Takemu človeku ni težko verjeti, da govori resnico, tisto pravo, go

Takle napis je še vedno mogoče prebrati na zidu ene od ljubljanskih osnovnih šol.Prevod bi v žargonu pomenil: »Šola je zanič«,vendar sem jaz zadevo dojel bolj v smislu: »šola smrdi« ali celo»šola zaudarja«. Skratka misel na zidu oz. čustvo, ki se skriva za napisanim, je izrazito negativno, polno besa, že kar zaničevanja. Seveda mladostniki pogosto izražajo svoje razvojno pogojeno uporništvo s takimi energetsko nabitimi izjavami, vendar je napisano kljub temu v očitnem razkoraku z idealiziranimi in posplošenimi predstavami o šoli v stilu: »V šolo radi hodimo pridno se učimo«.

Sam se čudim kako zelo je še vedno večina staršev preobremenjena s šolo in šolskim uspehom svojih otrok. Zdi se, da jim je šola najpomembnejši dejavnik v življenju njihovih otrok,skrbi jih izključno šolski uspeh pri tem pa pogosto prezrejo tisto kar je bistveno:osebnost svojega otroka in njegove čustvene in razvojne potrebe (ki nimajo nobene zveze s šolo).Svoje strahove racionalizirajo s prepričanji, kot:»Če ne bo

V  pismih bralcev (Ona, 11.3.2014)naletim na pedagoškega somišljenika, in to celo takega iz akademskih vod. Kakšno olajšanje! Kar  težko mi je verjeti, da ima nek akademski pedagog pogum javno povedati, da misli radikalno drugače kot danes tulijo družbeni in pedagoški volkovi (in jim zvesto sledijo ovce). Piše: »Namesto, da bi se vzgojno izobraževalni sistem začel obračati k človeku kot individuumu z vsemi svojimi posebnostmi in enkratnostmi, pljujemo v popolnoma zgrešeno storilnostno naravnano smer«. Gre za profesorja inkluzivne pedagogike, mag. Jurija Marussiga  s Pedagoške fakultete v Kopru. Torej še obstaja kje kak pedagog, človek, ki ga ni posrkal vase ta uničujoči družbeni vrtinec storilnosti in brezbrižnosti do človeka in do življenja nasploh.

Oba z Jurijem sva v istih pismih bralcev, čisto po naključju, uporabila isto besedo, brez katere ljudje ne moremo biti ljudje: sočutje (empatija,empatičnost). To najbolj izvorno, univerzalno človeško vrednoto Jurij omenja ob nekaterih dru

Dokler nisem na lastni koži doživel pristranskosti in krivičnosti sojenja naših (vrhovnih) sodnikov, niti nisem verjel, da je s slovenskimi sodišči nekaj hudo narobe. Zanimivo je,da npr. Upravno sodišče in Višje delovno in socialno sodišče pogosto sodi v korist posameznika brez družbene moči (kot v mojem primeru). Vrhovno sodišče pa očitno deluje predvsem v korist institucij, ki imajo moč pa četudi so še tako umazane od korupcije. Zdi se, da gre tudi tukaj za neke vrste manipulacijo z ljudmi,  tako da posamezniku (sodobnemu Hlapcu Jerneju) nižja sodišča predhodno dajejo neko upanje, da gredo sodni procesi njemu v korist, potem pa Vrhovno sodišče, po vseh mukah, na koncu vsakemu podstavi nogo, kot v mojem primeru. Že ko sem pred dvema letoma in pol v živo doživel avtokratski proces predsednika delovnega sodišča v Mariboru, Stanka Omerzuja, sem se osebno prepričal, da se lahko pri nas posamezni sodniki vedejo čisto po kavbojsko. Lahko izrabijo svojo imuniteto (zloraba moči) in jim ni po

Obravnava na Delovnem sodišču v Mariboru (nezakonitost moje redne odpovedi delovnega razmerja) 1.7.2011, na kateri je bil "sodnik" Stanko Omerzu predsednik senata ( je tudi predsednik DS), je bila zame šok in primer skrajno in očitno nepoštenega obravnavanja ene od strank, torej mene. To je bila nerazumna in bizarna farsa brez primere. Vseskozi  je deloval popolnoma pristransko in se je do mene vedel  kot, da jaz nisem v vlogi tožnika, ki ima šibkejši položaj v odnosu do javne institucije, temveč me je obravnaval kot nekoga, ki je na zatožni klopi (in ne na nekoga, ki je tožil institucijo zaradi kršenja njegovih pravic in nezakonitosti odpovedi). Nedvoumno mi je namigoval, da me vodstvo Pef pač noče več, kot, da sem si zaslužil vse kar se mi je dogajalo in da me odstrelijo, itd. Odkrito mi je govoril, da se čudi, da nisem izbral drugega sodišča, če temu ne zaupam, kot, da bi bila sodišča neke vrste trgovine, ki si jih lahko izbiraš pač po tem kjer so manj skorumpirani in pristranski

Znano je, da so naša sodišča zelo učinkovita pri majhnih, nepomembnih tatičih, pri t.i. kurijih tatovih. Nekdo,ki v svoji stiski ukrade nekaj, da lahko preživi, tak bo zelo hitro doživel učinkovito obsodbo. V Žurnalu je bila nekje objavljena obsodba sodnika Gojmira Pešca, ki je s tem ko je prisodil nekaj mesecev zapora nekemu revežu, znal podati tudi moralno obsodbo krivčevega dejanja ob izreku sodbe: »Poskušali ste zlorabiti mladoletnega brata in ga pahnili v kazenski postopek, kar je huda oteževalna okoliščina. Verjamem, da ste bili v stiski, ampak treba je vedeti kje so meje«. Sodnikova moralna obosodba je bila vsekakor na mestu, kot bi morala biti nujna v vseh primerih  nezakonitih in neetičnih zlorab, pri izreku sodb, še posebej, če gre za zahrbtne zlorabe soljudi.

Tisto kar pri tem moti je to, da imamo danes celo plejado velikih, vnebovpijočih (tajkunskih) zlorab v javnih podjetjih, neupravičenih materialnih koristi na račun zaposlenih, skrajno grdo in nesprejemljivo ravnanje z

Potreba po moči, samopotrjevanju in lastni veljavi je ena temeljnih potreb vsakega posameznika. Problem nastane ko je moč edina in prva motivacija, ki žene delovanje neke osebe in vse ostale potrebe (po ljubezni, zabavi, svobodi, itd. kot jih navaja W. Glasser), postanejo zanemarljive. V tem primeru lahko govorimo o antisocialni motnji osebnosti, ki so v Leksikonu CZ  omenjene, kot sociopati (ali psihopati: bistvene značilnosti so enake).  Občutek (notranje) moči in potreba po moči sama po sebi ni sporna, temveč je koristna za produktivno uveljavljanje posameznika v družbi, problematična in nevarna postane ko delovanje neke osebe motivira le »moč nad drugimi«.

Tipičen profil sociopata sem zasledil na Discovery Chanelu v oddaji z naslovom Psihičen profil norveškega množičnega morilca Breivika. Preživele žrtve, ki so lahko v begu in smrtnem strahu opazovale njegov lovski morilski pohod, so ga pri samem dejanju (ki je trajalo 90 minut) opisale, kot skrajno mirnega, hladnega in obvladaneg

MOČ JE SLADKA

Potreba po moči, potrjevanju in lastni veljavi je ena temeljnih potreb vsakega posameznika. Problem nastane ko je moč edina in prva motivacija, ki žene delovanje neke osebe in vse ostale potrebe (po ljubezni, zabavi, svobodi, itd. kot jih navaja W. Glasser), postanejo zanemarljive. V tem primeru lahko govorimo o antisocialni motnji osebnosti, ki so v Leksikonu CZ  omenjene, kot sociopati (ali psihopati: bistvene značilnosti so enake).  Občutek (notranje) moči in potreba po moči sama po sebi ni sporna, temveč je koristna za produktivno uveljavljanje posameznika v družbi, problematična in nevarna postane ko delovanje neke osebe motivira le »moč nad drugimi«.

Tipičen profil sociopata sem zasledil na Discovery Chanelu v oddaji z naslovom Psihičen profil norveškega množičnega morilca Breivika. Preživele žrtve, ki so lahko v begu in smrtnem strahu opazovale njegov lovski morilski pohod, so ga pri samem dejanju (ki je trajalo 90 minut) opisale, kot skrajno mirnega, hladnega in o

JE VAŠ ŠEF MORDA SOCIOPAT?

Pravzaprav ste imeli srečo, če nadrejenega takega kalibra v zadnjih nekaj letih niste imeli. Na to kaže izredna razširjenost, neprepoznavnost in že kar priljubljenost mobinga in šikaniranja v delovnih okoljih. Za tajkunsko mentaliteto turbokapitalizma je namreč značilna t.i. »korporacijska etika«, ki sama po sebi vzpodbuja vedenje, ki je po godu sociopatom in psihopatom ( brezobzirnost, brezbrižnost do ljudi, zasledovanje cilja in rezultata na račun žrtvovanja ljudi, brezčutnost). Sicer je le 1% ljudi pravih sociopatov (doktor psihologije iz Sidneya, John Clark), čeprav to niti ni tako malo, če pomislimo, da jih ima od milijon ljudi deset tisoč tako osebnostno motnjo (že samo v Sloveniji imamo torej za celo vojsko takih!).Popolnoma dovolj, da izdatno zastrupijo medosebne odnose in naredijo škodo celim množicam ljudi. Splošna družbena klima in naravnanost, ki smo ji (bili) priča v zadnjih letih, je (bila) nadvse ugodna za sociopatske šefe, direktorje in vodite

p/www.varuh-rs.si/medijsko-sredisce/sporocila-za-javnosti/novice/detajl/odgovor-na-odprto-pismo-gospoda-mag-zvoneta-krusica-v-veceru-312-2013/?cHash=00c4b51e1f0a6d9b54b3251a9828c371