Po naravi sem len človek. Ker pa 100 procentnega lenuha najbrž ni, so me sociološko opredelili kot impulzivno delavnega tipa in me porinili v predalček potencialnih lenuhov. Sociologija ima pač svoje simptomatične kriterije opredeljevanja po učinkovitosti..

 Sploh so se nekoč v rajnki Jugi ljudi radi predalčkali najprej po partijski liniji, kar je bilo dovolj, da so bili vsi več ali manj stlačeni v enem predalčku, pravzaprav v ogromnem predalu, potem šele po ostalih kriterijih, če je bilo treba, in bilo je treba, ker drugače se ostale, ki jih ni bilo v velikem predalu, ne bi moglo predalčkat, kar je v naših krajih skoraj nujni pogoj za duševno preživetje.  

V svinčenih časih…Le zakaj se je tako reklo, saj razen v bencinu ni bilo svinca za videt, so pa bili res nekateri naši politiki težki ko svinec .. Morda zato, ne vem, kajti nekateri so tako težki še sedaj, ko nimamo več svinčenih časov. Torej v svinčenih časih je mene mikala politika, saj bi se tam moja lena narava lepo razcvetela, ker mi gobcanje kljub njej ni bilo tuje. Morda je celo v nekakšni korelaciji: bolj si len, bolj čvekaš, in s tem zakriješ lenobo, ki, priznam, ni preveč čedna lastnost.  

Ampak po karakterju nisem samo impulzivno len, pač pa še samosvoj, in to skoraj ni bilo mogoče.

Kot sem namreč opazil je bilo v partiji meni podobnih impulzivno delavnih, ali še bolj neinpulzivno  lenih tipov že takrat zelo veliko, preveč za moj okus, in se raje z njo sploh nisem ukvarjal, kajti tisto »ni važno kaj dela… …samo da je naš« mi nekako ni šlo, ker nisem bil nikoli rad naš ampak , kot sem že omenil, vedno samosvoj.  

Svoji, ali samosvoji, da ne rečem svojeglavi, pa nikjer niso preveč cenjeni. Po osamosvojitvi so postali slabšalni sinonim za tako imenovane vaše, ki seveda nikoli ne morejo biti naši, če ne prevzamejo oblasti. Šele potem postanejo naši, vendar pa ne morejo biti več svoji, še manj pa vaši. V rajnki Jugi teh ni bilo. Bili so samo naši in drugi, ki niso bili naši, torej svoji, ker svoji niso imeli nobene organizacije, da bi bili vaši, še manj pa naši. Strank v njej ni bilo, samo partija, in je ta delitev na naše in vaše, prišla z osamosvojitvijo. Šele z njo smo se natančno popredalčkali na vaše in naše, čeprav smo se plebiscitarno odločili, da bomo svoji.  

Morali bi biti svoji ,kajti, če se osamosvojiš od drugih si svoj, in če smo vsi svoji, smo torej v večini, in smo lahko vsi, tako naši , kot vaši – svoji. Ja, sedaj smo vsi svoji, ampak vsak po svoje. Tako od osamosvojitve naprej ne vemo kateri svoj je sedaj naš, in kateri naš je bil kdaj vaš, ali kateri naš ali vaš je bil kdaj svoj…hm.  

Lahko bi se, kot osamosvojen državljan končno le opredelil po tisti paroli »ni važno kaj je samo da je naš«, ki so jo domačijski osamosvojitelji na oblasti malo modificirali v bolj domačo različico »ni važno kakšne barve je mačka, važno je da lovi miši«, toda kaj, ko me prime lenoba, niti miši ne bi  lovil. In sem tako ostal še naprej svoj, no,bolj samosvoj.  

Plebiscitarno o-samo-svoj-eni, seveda nismo zmogli biti vsi svoji ali vsi eni, zato smo se zopet začeli deliti tokrat na leve in desne, bele in rdeče, ker naši nenadoma niso bili več naši, vaših pa tisti, ki niso hoteli biti naši niso kar tako prepustili k oblasti, svojih, pardon, samosvojih, pa kot povsod nihče ni šmerglal.  

Oblast je na ta način nežno prešla na nove-stare naše, ki so se v smislu mačjo združiteljske parole tudi sami malce prebarvali, in vsi, naši/vaši, pa tudi svoji/moji , ta isti pa komunisti smo bili veseli, da se iz navedenih razlogov nismo nič polustrirali, ker bi se potem zopet morali še ponovno deliti…  

In sedaj smo tako prepričani, da smo kar nismo, kot tisti prebivalci nekega še neodkritega otoka v Tihem oceanu, ki so jih prišleki iz civilizacije s strahom vprašali , če je na otoku še kaj ljudožercev. Pa so odgovorili: » Nobenega ni več, zadnjega smo pojedli že prejšnji teden….«

A sedaj razumete zakaj nam ne gredo zadeve dobro od rok.