Planina, vasica, ki leži pod vrhom pohodniško znane Mirne gore – Gore miru, kraj, kjer je "rojen" partizanski  pevski zbor.

Gručasta vas na zarasli kraški planoti je nastala v 13. stoletju pred nemško kolonizacijo in nosi slovensko ime po visoki planinski legi in gorskih pašnikih na robu Kočevskega roga. Nemško ime ST  OCKENDORF oz kočevarsko AOBE pa pomeni drevesne panje po krčenju gozda. Pred drugo vojno je bila velika vas s 33. hišami in 131. prebivalci. Bila je sedež občine in župnije in od 1836 je imela tudi ljudsko šolo, gasilski dom, godbo, gostilne, trgovino itd. Kot zanimivost: leta 1928 je bil napeljan vaški vodovod, 1929 je bil zgrajen planinski dom na Mirni gori. Prišla je vojna in z njo izselitev okrog 115 prebivalcev Kočevarjev. Poleti 1942 italijanski vojaki požgejo 22 hiš. Postala je pomembna opora partizanom, saj so imeli v vasi nekaj časa bolnišnico, bolnišnični center za rekonvalescente bolnike, tesarsko in mizarsko delavnico, narodno kmetijo za oskrbo bližnjih bolnišnic itd. Po vojni so se tu naselili gozdni in kmetijski delavci. Zadnja leta pa postaja neke vrste vas za oddih.

V danes razpadajoči hiši je bil 20. aprila 1944 ustanovljen Invalidski pevski zbor. V začetku pomladi, kot novo rojstvo in upanje okrevajočih ranjencev – partizanov. Tisti, ki niso mogli več nositi orožja so se borili s pesmijo. Pojoča četa 17. fantov pod okriljem očeta zbora skladatelja Karola Pahorja je prizadevno vadila v kmečki izbi ene od domačij. Tudi po več ur dnevno. S pesmijo so bodrili borce, ranjence in prebivalce po vsej Beli krajini in na območju Kočevskega roga. Bili so edinstveni zbor v takratni vojskujoči se Evropi. Njihov dirigent je takrat skladal pesmi tudi za vsakdanjo rabo, ki so danes že ponarodele: Na juriš, Komandant Stane, Pesem jetnika itd. Njegovo mesto je januarja 1945 prevzel skladatelj Pavel Šivic. Gostovali so med ranjenimi partizani v Bariju in v osvobojeni Ljubljani. V tem obdobju je nastal njihov železni repertoar, ki ga sestavljajo popularne borbene pesmi, večinoma pisane prav zanje. Nekaj let po vojni so le občasno nastopali. Leta 1952 pa sta ga z imenom Partizanski invalidski pevski zbor obnovila Pavel Šivic in Janez Kuhar. Po prenehanju delovanja v zboru invalidov pa se je preimenoval v Partizanski pevski zbor kot se imenuje še danes. 28 let ga je vodil Radovan Gobec in z njim imel več kot 1000 nastopov doma in v tujini. Zbor je imel preko 80 pevcev, danes jih ima še 40 in harmonikarja Braneta Sladiča. Dirigent zbora je prof. Franc Gornik. Vsega skupaj so imeli več kot 2000 nastopov, zadnja leta pa po 30 do 40 na leto. V zadnjih letih so izdali 2 kaseti, CD in pesmarico. Prepevajo partizanske in domoljubne pesmi iz zgodovine zadnjih 100 let, ko se je slovenski narod boril za svoj obstoj -  za svobodo in človečnost. (tekst: Rosa Mohar, prof., foto: Zvone Butala)