Od peskovnika do ... Ponikev

Aprilsko vreme. Skoraj vsak dan v službo. Potem prosta sobota in ... dež. Pred soboto je bil petek. V peskovniku so igrali poker, odrasli. Vse to je rodilo hrepenenje po poti v Hrib. Čim dlje od vseh teh iger, pokrov, podtikanj, slabega vremena. Poglejte naravo, fotografije povedo več kot tisoč besed, sicer oguljena fraza, pa vendar. Če sem v predhodnem blogu napisal, da je Bela krajina najlepša dolina na svetu, sem imel v mislih naseljeno dolino. Danes pišem o najlepši dolini na svetu, ki je nenaseljena. Zapuščena. Ni tako dolgo, ko je štela kar nekaj hiš in prebivalcev. Pišem o Ponikvah.

O Ponikvah na obrobju Kočevskega Roga. Skozi Ponikve pelje Pastirska pot. Rosa Mohar, prof. piše v knjigi Gozdarjeva povest o tej poti. Tako je napisano:

"Pot za prijatelje, posebna pot, pot za zaljubljene, pot za starejše in mlade po srcu, pot iskrenosti in še nešteto imen bi lahko napisali za tako imenovano Pastirsko pot, utemeljitelja poti Franca Janeža in njegovih prijateljev. Že oznake poti, bela podlaga in zeleni simbol zakrivljene palice kažeta na to, da je v ozadju poti iskrena želja po sobivanju z naravo, po ne preveč naporni hoji, po ne predolgi poti, po popolnem uživanju in sprostitvi v čudovitem okolju roških gozdov, Mirne gore, enkratne doline Ponikve, Škrilja. So poti in je Pastirska pot. Zakaj tako? Tisti, ki so imeli priložnost vsaj enkrat na tej Poti ali pa kje v okolici Mirne gore srečati in se pogovarjati z gospodom Francem, vedo, o čem je govora. Pot je delo gozdarja stare šole, naravovarstvenika, človeka, ki pozna vsako ped teh travnikov in gozdov. Pot je nikoli končana zgodba, zato jo lahko hodimo znova in znova. V vsakem obhodu ali pohodu boste našli nekaj novega, zavili na kakšno novo stezo in odkrili še kakšno novo pot. Lahko boste Pot nadgradili, razširili."

S stavki iz knjige, pozitivnimi mislimi, vedenju o rastlinah s poti, ki nam jih je posredoval gospod Janež, sem hodil in užival. S fotoaparatom sem ujel majhen delček. Na fotografijah ni ptičjega petja, laježa srnjakov, lomastenja jelenov, skritih pogledov živali, ki so opazovale moj sprehod.

Vsi, ki so kdajkoli hodili po tej dolini so si bili enotni: ni je lepše. Letos mineva dvajset let odkar so bili v Ponikvah, 31. julija 1994, "mavričarji". Tedanji župnik v Semiču, Janko Štampar je oznanil, da tisti, ki hodijo na Ponikve gledat nage "mavričarje", zagotovo ne bodo dobili "porcijunkulskega odpustka". Razumi, kdor si more. Mogoče bi pa veljalo ob okrogli obletnici zadevo ponoviti?

Ja, taka, lepa, najlepša je ta dolina. Ostalo poglejte na fotografijah. Ko vas prime, pot pod noge in v Hrib. Verjemite, boljše kot "peskovnik", odraslih seveda. Tisti na Mirni gori ima po besedah oskrbnice nove lopatke in nove kanglice:).

Za čas igranja v peskovniku se odrasli lahko obrnejo na oskrbnico oz. oskrbnika in jim bosta rade volje povedala o zmajevki, še več, možno jo je celo popiti.