Tradicija, kje si?

Usoda, višja sila ali enostavno šef, so naredili tako, da sem na praznični dan, prvi maj, zopet na poti v Novo mesto. V službo. Zopet sem napisal zato, ker se je zgodba že odvila ob velikonočnih praznikih. Petindvajset minut vožnje iz Semiča proti mestu se da porabiti tudi za kakšen razmislek. Danes, ker je prvi maj, je moje razmišljanje namenjeno  prazniku, o praznovanju prvega maja, o praznovanju v moji občini. Zastave obešene po kandelabrih proti semiški Iskri, kakšen je njen današnji naziv niti ne vem, plapolajo tako kot včasih, ker je pihalo, je bilo plapolanje kar nekako filmsko lepo. Spomin mi uide deset let nazaj. 1. maja 2004 je Slovenija postala članica evropske družine. Takratna osrednja belokranjska proslava je bila na Mirni gori. Vznesenost, veselje, pričakovanja, stiski rok, zvonenje, optimizem ...

Kaj pa danes, po desetih letih? Da je večerna nevihta s točo, na predvečer praznika, odpihnila kresovanje na najlepšem semiškem hribu, Smuku, so zapisali v enem od dolenjsko belokranjskih internetnih medijev. Pa je res kriva nevihta? Moje včerajšnje foto potepanje z omenjenega hriba ima drug podatek. Kresovanja s tradicionalnim pohodom ne bo. Enostavno zato, ker ga pač nihče ni organiziral. Iznajdljivosti najemnika lovskega doma je prepuščeno ali bo zakuril ali ne in ali bo zaslužil kakšen evro s katerim bo plačal vsak dan višje položnice.

Ali smo v semiški občini res tako »novodobni«,  kapitalistično bogati, da takšnih praznovanj, druženja, sprostitve ne potrebujemo? Ali simbolno sporočilo prvega maja pri nas ni potrebno? Ali je res tako naporno ohranjati tradicijo? Težko verjamem.

Takrat pred desetimi leti smo bili Semičani, ponosni Belokranjci,  Slovenci, danes, po desetih letih pa smo očitno že zelo evropski, živeči po evropskih direktivah in najbrž v teh direktivah ni mesta za iskrenost, veselje, druženje in ponos. Birokratom, ki zasedajo mesta v javni upravi, tudi v naši občini, je očitno odveč, da bi z »rajo« preživeli dan na čudovitem hribu. Imamo občino, imamo cel kup zaposlenih na občini, imamo Javni zavod Kulturni center Semič, imamo TIC, imamo 56 društev, nimamo pa ...

Pred desetimi leti nismo imeli polovico vseh služb, kot jih imamo danes, služb, ki naj bi skrbele, da bo občanoma lažje, imeli pa smo prvomajsko in še kakšno proslavo oz. dogodek. Ni bilo vedno v duhu evropske direktive, bilo pa je pristno, semiško, prisrčno, drugače, različno.

Srčno upam, da se v bližnji prihodnosti vrne tradicija, da ohranimo značilno semiško pristnost in veselje, da druženju damo mesto, ki mu pripada.

No ja, črnogledost je najbrž povezana z današnjo službeno obveznostjo in ne na koncu tudi z večernim filmom na prvem programu nacionalne televizije. Upam, da bo drugi maj lep, sončen dan. Izkoristite praznik. Če vam čas dopušča, naredite izlet na Smuk. Presenečeni boste nad zelo lepo obnovljeno cerkvijo sv. Lovrenca, urejenostjo smuške planote, razgledi v dolino, ponudbo.

PS: Orehovec je več kot odličen. Seveda, pijte po pameti.