Bacek je takšna luštna, kosmata kepa volne, ki bebeta, včasih na obisk povabi prvega moža države in živi v Šmihelu.

  Ponosno se ponaša z daaaaaljno solčavsko žlahto (ta je celo tako podjetna, da da vodi avtohtono modno hiši BICKA, serijo luksuznih izdelkov za ovce in iz ovc  )

Pravijo, da je to jesen-zimo v modi bela barva. In volneni izdelki.

A če se vrnemo k šmihelskim backom. Ti so postavni, širokopleči, nakodrane volne in glasnega beeeebeeeetanja. Čez leto prizadevno delajo na svojih posestvih, pridno mulijo travo, pogledujejo k sosedovim ovcam, turiste usmerjajo na Golte, govorijo več beketajočih jezikov … skratka, v zgornjesavinjski maniri bi rekli, da se “trgajo”. Delajo. Se trudijo. Delajo kot … črne ovce!

A nato pride to veselo poletje, šmihelski backi otresejo s sebe nekoliko volne, kar malce razgaljeno poskakujejo po Šmihelu. Obeta se veselica, praznik vseh bacik in backov (vedno prisrčno vabljene tudi bicke iz Solčave in okoliških vasi Mozirje, Velenje, Železna Kapla, … samo bicke, pristavljajo šmihevski backi)!

  Ovčarski praznik!

Vikend, ko se ovcam zrola! Zarola! Šmihel se vrti v ritmu polk in valčkov, backi širokopleči osvajajo bacike … čas se ustavi!

Ovčje zavore nekoliko popustijo, množica volne se v Šmihel zgrinja iz vseh koncev in krajev, utrinki skačejo in zažiga se atmosfera … Aja, ne, to so žarometi leponjivskih motorističnih ovc, ki rinejo skozi Ojstrske klance …

Kosmi volne letijo po zraku, ovce se imajo rade, “Ti ti ti moja bic(i)k” odzvanja v noč, namesto ene sosedove bacike jih vidiš … miljavžnt?

 Ovčarski praznik. Samo za ta prave koštrune.