Bojan Starman, reševalec problemov: ˝Če bomo ustvarili več, bomo vsi skupaj tudi imeli več.˝

O mladih:

Najbolj pomembno je, da imajo široke možnosti izobraževanja in seveda po končanem izobraževanju tudi ustrezne službe za poklic, za katerega so se izobrazili. Ko se znajdeš v družbi, kakršna je sedaj naša, ko ni pravih perspektiv, ni možnosti za zaposlovanje in enostavnih rešitev stanovanjskega problema, dejansko pri  mladi generaciji nastopijo določene frustracije, odhajajo v tujino, in to je res groza za Slovenijo.

Države praktično nihče ne upravlja, politika se ukvarja sama s sabo in vse skupaj se pelje v eno takšno smer, iz katere mladi ne vidijo pravega izhoda. Dejansko bo potrebno v naši državi narediti marsikaj, jo potegniti iz krize in poskrbeti za to, da bodo tako mladi kot starejši lepše živeli. Mladi se v tem trenutku v tej naši družbi čutijo prevarane in brez perspektive.

Mladi so ena od osnovnih stvari, za katere je treba v tej državi poskrbeti. Poskrbeli bomo pa tako, da bomo izboljšali našo konkurenčnost, konkurenčnost naših podjetij in omogočili zaposlitev v normalnih časih in s tem omogočili, da se normalno preživljajo s svojim delom in ustvarjajo svoje družine in poskrbijo za nov mlad rod. Poskrbeli bomo za to, da bomo v naši družbi znali in zmogli ustvariti več. Moja orientacija je gospodarstvo, povečanje BDP in zaposlitvenih možnosti, saj velja, če bomo ustvarili več, bomo vsi skupaj tudi imeli več in tudi več delili.

Ko bosta Bojan Starman in Državljanska lista dobila možnost za upravljanje s to državo, bo za vse boljše. In to zelo hitro.

O delu:

Vedno sem prišel v zelo težke situacije, praktično brezizhodne, rekel sem, potrudili se bomo in naredili iz podjetja tisto, kar je potrebno, da bomo ohranili delovna mesta. Nikoli v nobenem podjetju nismo odpuščali ljudi, temveč smo jih zaposlovali. V težkih situacijah sem se vedno dobro razumel z vsemi delavci in sindikati, razumeli so in znal sem jih prepričati, kaj je treba v podjetju narediti. Treba je bilo vedno narediti isto – bistveno znižati stroške, povečati prihodek z novimi proizvodi, z novim razvojem in tehnologijo, z novimi trgi in seveda bistveno povečati učinkovitost dela in produktivnost. Če bomo v državi dosegli le del tega, kar smo dosegli v vsakem podjetju posebej na področju znižanja stroškov, znižanja javne porabe in seveda tudi večji bruto dodani vrednosti, ki smo jo zmožni ustvariti Slovenci kot pridni ljudje, potem se nam bo godilo mnogo mnogo bolje.

Nekako smo mnoga dela in mnoge dejavnosti popolnoma razvrednotili. Začeli smo ugotavljati, da se določene stvari pri nas ne splačajo, govorili smo o velikih tehnologijah, o delovnih mestih in brez potrebe zapirali delovna mesta. Ta so nam nudila ne velikih novih vrednosti, ampak kljub temu službe za ljudi in denar tudi za državo - v obliki davkov in prispevkov. Delavci morajo jasno vedeti, da jih največkrat zavajajo tisti, ki jih naj bi podpirali. Velikokrat so naši sindikati z varovanjem nekih pridobljenih pravic škodili delavcem. Velikokrat bi država lahko prisluhnila delavcem.

Pri nas se večina davkov pobira iz plač. Pri nas poberemo od plač skoraj 50% vsega, kar poberemo davkov in prispevkov ter ostalih oblik proračunskih prihodkov. To nas je pahnilo v popolno brezizhodnost, praktično smo popolnoma nekonkurenčni, vsako leto slabši. Moramo vrniti delu čast in oblast. Tisti, ki ustvarjajo novo vrednost, bi morali imeti več besede pri delitvi nove vrednosti, ne pa da delijo tisti, ki nikoli niso znali ustvarjati in nikoli niso ustvarjali.

O zdravstvu:

Vrednota je zdravje, ne zdravstvo. Zdravstvo pa je proizvod politike. Zdravstvo bi moralo služiti  zdravju ljudi, za občutek, da bodo preskrbljeni, ko bodo zašli v zdravstvene države, da bo država poskrbela zanje. Na vsak način bi morali biti popolnoma varni glede tega, ne pa da so stalno pod pritiskom, kaj se bo zgodilo v zdravstvu, ali bo zdravstveni sistem razpadel, potem predolgimi čakalnimi vrstami, strahovi, da bo treba na operacijo v tujino. To vse zaradi popolne zmešnjave, ki vlada v našem zdravstvu, in ki jo moramo zelo zelo hitro presekati.

Preveč imamo predpisov. Potrebujemo več reda, več učinkovitosti, saj denarja in strokovnjakov je dovolj, mi pa se ubadamo z nepotrebnimi birokratskimi zapleti. Treba je centralizirati in poceniti vsa naročila. Danes namreč vse preplačujemo. Moramo narediti red tudi na področju samega zavarovanja in jasno določiti, kaj posamezna vrsta zavarovanja nudi. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje moramo vključiti v reden sistem zdravstvenega zavarovanja, poleg tega moramo normalizirati odnose, urediti cenike in določiti normative za posamezne storitve, skratka – za velik učinek je treba zelo malo. Nekdo mora udariti po mizi in v tem velikem džumbusu, centralnoplanskem sistemu, ki ne pelje nikamor, zelo hitro narediti red.

Včasih nismo razmišljali tako kot danes. Zdravje je bila avtomatična vrednota, ki smo jo imeli in smo bili ponosni nanjo, in to je treba zopet doseči. Zdravstvo bi moral, kar se tiče organizacije, ekonomije in financ voditi izkušen gospodarstvenik. Vsa čast zdravnikom, vendar pri nas smo včasih rekli – le čevlje sodi naj kopitar. Z ekonomijo naj se ukvarjajo ekonomisti.

O upokojencih:

Tukaj imamo kar nekaj generacijskih težav, velikih razlik in seveda tudi veliko težavo z zbranimi prispevki, vprašanjem, kako zagotavljati dovolj denarja za upokojence, zato v ta sistem močno posega država. Od petih miljard se vsako leto iz proračuna v ta namen dodeli približno 1,6 milijarde na leto, toliko namreč zmanjka do kompletnih stroškov pokojnin. Seveda pa ni pomembno le to, kako in na kakšen način bomo zagotavljali pokojnine in seveda tudi njihovo normalno rast, to je odvisno predvsem od tega, koliko sredstev bomo imeli na razpolago, koliko BDP-ja, koliko zbranega denarja bomo lahko namenili za pokojnine.

V DL se zavedamo, in tudi sam se zelo dobro zavedam odgovornosti, ki  jo imamo do starejše generacije, in mislimo zelo resno poskrbeti za to, da bodo sredstva za pokojnine vedno na razpolago. Bistveno je to, kako se ustvarijo, ali jih imamo dovolj, ne pa, kako jih delimo. Problem je v tem, da smo se upokojevali zelo mladi, v preteklosti doživljali »baby boome«, seveda je treba to upoštevati, ustrezno regulirati z nadaljnjimi reformami in poskrbeti, da bo ta sistem funkcioniral tudi naprej.  Pri nas imamo velike težave s socialno državo, z vsemi stvarmi so težave, kjer imamo preveliko porabo, pri tem pa ni bilo poskrbljeno, da bi se ustvarila dovolj velika nova vrednost in BDP.

Težave imamo povsod – pri krčenju javnih financ, plačah v javnem sektorju ... Vendar nimamo nobene strategije.  Pri nas smo z zelo prefinjenimi sistemi, tako rekoč mafijskimi, odlili iz države po moji oceni najmanj 3 milijarde vsako leto v zadnjih desetih letih. Iz bančnega sistema, državnih podjetij, prek sistema javnih naročil ... Poglejte, kaj vse smo preplačali – avtoceste za četrtino,  Termoelektrarno Šoštanj za vprašanje koliko, potem je tu Patria in vse preostale večje državne investicije. Povsod se preplačuje, preplačuje in preplačuje.

O javni upravi:

Kot podjetnik bi moral tudi javno upravo videti kot produktno podjetje, ki mora poskrbeti za vse stvari, kot v normalnem produktnem podjetju. Mora biti učinkovita, produktivna, mora kvalitetno opravljati  svoje storitve v zadovoljstvo vseh državljanov, ki jo plačujemo, in seveda je tega pri nas vse premalo. Imamo javno upravo zaradi nje same, premalokrat pa poskrbimo, da bi bila javna uprava dejansko učinkovita in da bi služila državljanom.

Kaj se nam dogaja? Po 10 let čakati na dovoljenja, za razne spremembe zemljiškoplanskih stvari ... pri nas imamo toliko stvari zapečatenih v nekih predpisih, glavah ljudi, nihče pa ne zna tega premakniti. Ustanove, ki se ukvarjajo z zdravstvom, šolstvom, itd – vse so v glavnem plačane iz davkoplačevalskega denarja in bi seveda morale poskrbeti, da delajo tisto, kar državljani od njih pričakujejo. Večina podjetnikov, samostojnih podjetnikov, si izplačuje minimalno plačo – morajo poskrbeti za to, ker je prispevek za plačo, ki bi ga plačali, petkrat večji od obdavčitve dobička. To so določene anomalije, ki so povsem vidne, vsem se to dogaja, vsi si izplačujejo zelo majhno plačo. Ljudje so racionalni in pametni. Ne pričakujmo od njih, da jih bomo z raznimi neumnimi zakoni pripeljali do tega, da delajo proti sebi.

Ne bom vsevprek kritiziral javne uprave, velikokrat smo državljani zelo zadovoljni z uslugami, ki jih dobimo na vseh področjih, se pa dogajajo stvari, ki jim je treba prisluhniti, s katerimi nismo zadovoljni. In ena od teh stvari je seveda, da imamo celo vrsto zadev v javnih upravah, javnih službah, za katere dejansko niti ne vemo, in jih plačujemo, čeprav niso potrebne. Imamo pa seveda ponekod tudi stvari, ki jih zaradi togega sistema ne moremo vzpostaviti, ne moremo zaposliti ljudi, ki bi jih potrebovali. Imamo tog sistem, veliko ranilo v tem sistemu, ki se dogaja. Težko je plačati res prave strokovnjake, usposobljene za specialna dela in posledica je, da jih tudi nimamo. To je en živ subjekt, ki ga moramo jemat in upravljat bolj kot podjetje z vsemi stroškovnimi in produktnimi elementi.

O svojih izkušnjah in podjetništvu:

Prišel sem v podjetje, pogledal situacijo – ni bilo ne denarja, ničesar, en kup obupanih ljudi, delavcev v podjetju. Potem sem si postavljal dnevne cilje – prioriteta 1, 2, 3. Zelo sem se poglobil v vse detajle, od kalkulacije, do stroškov, sam sem pregledoval za vsak evro, ki je šel od hiše in seveda nikoli nisem menjal vodstev teh podjetij, v katere sem prišel. Vedno sem delal z istimi. So me pa vsi poslušali – tudi če so prej delali drugače, nisem imel nobenega problema, da ne bi delali tako, kot sem jaz zahteval in hotel. Nikoli v življenju nisem nobene stvari kritiziral, če sam nisem imel boljše rešitve. Vedno sem iskal podporo in vedno sem jo našel pri delavcih v podjetju.

Ko sem prišel v Muro, so bili ljudje brez dela. In gremo v akcijo, dobimo naročila... Ko smo dobili naročila smo začeli šele zaposlovat ljudi, in smo jih zaposlil tisoč – v nekaj mesecih. Namesto podjetnikov in menedžerjev, da bi skrbeli za nova delovna mesta, nove produkte, tehnologije, nov razvoj, so bili bolj učinkoviti tisti, ki so enostavno šli k državi po dodatni denar, so s temi poklonjenimi zneski dosegli dobre rezultate in nastala je 6 milijard velika bančna luknja, ki je verjetno še kakšne 4 milijarde dela.

Zelo važna je ta prevelika obdavčitev dela, za 10% jo moramo znižati, to pri nas pomeni, da je treba 700 milijonov evrov drugod prihranih za proračun. In polovico tega namenit za višje neto plače, polovico pa za nižje stroške podjetnikov. To je prvi, zelo pomemben ukrep.

Druga stvar, ki je zelo pomembna, je fleksibilnost trga dela. Nihče, ki ni tega poskusil, tega ne more razumeti, kako je to pomembno. Ko pridejo krize, ko podjetja izgubijo naročilo, ne morejo ohranit delavcev, ki nimajo dela. Vsaj začasno jim mora nekdo priskočiti na pomoč, in to bi morala biti država.

Tretja stvar pa je ta vrsta nepotrebnih zakonov, nepotrebnih obremenitev, nepotrebnih zahtev do podjetij – velikih, malih, srednjih.

Četrta stvar, ki pa je tudi kriva za veliko izgubo delovnih mest, pa je naša stečajna zakonodaja, ki na nek način ne omogoča preobrazbe podjetja. Stečaj je pri nas smrt, pridejo pogrebci, stečajniki, raznorazni cenilci, zapravijo še tisto, kar je v podjetju ostalo, in ponavadi nihče od stečaja nima nič. Delavci so ob službe, lastniki kapitala ne dobijo nič. V dveh, treh letih bi morali imeti konec težav s proračunskimi primanjkljaji, ustvarjati plus, pričeti vračati kredite, s tem da ne bi bili ogroženi niti upokojenci, niti socialna država, niti javna uprava, vse skupaj pa bo seveda moralo biti, če bom jaz to vodil, bistveno bolj učinkovito in nam ni skrbeti za prihodnost.