Ravno je minil moj zadnji "napad", kjer sem razlagala ljudem okoli sebe, da želim umreti, da nočem več živeti, da sem ničvredna. Ja v primerjavi s čem? No, in tako pridemo do primerjanja, ki nas spravlja v slabo, če dojemamo, da je oseba s katero se primerjamo boljša od nas, ali pa dobro voljo, oz se počutimo večvredni, če je oseba slabša. Ni nujno, da je oseba res boljša ali slabša, ampak tako jo vidimo. Poleg tega vidimo oziroma delamo primerjavo samo za neko točko, saj vsega življenja ne moremo primerjati. Tudi če bi primerjali celo življenje, ne moremo gledati na druge realno, ker niso mi, ker jih ne poznamo, poznamo samo sami sebe, pa še to, kolikor opažam, ne dovolj. Radi igramo vloge, ali nekoga, ki je voditelj skupine, katera se jim klanja, ali pa je sledilec, žrtev, manjvreden človek, ki ne more noč spremeniti, izboljšati. Vsak človek se lahko izboljša in sicer tako, da vse ljudi jemlje kot enake sebi in kot sem danes brala, ne vodi, ne sledi, ampak gre s sočlovekom vzporedno, v koraku. 

Pa da se vrnem nazaj na začetek. K razmišljanju o samomoru. Že dolgo časa, od pubertete razmišljam o smrti, saj so starši tako slabi, me ne razumejo, bla bla bla. Da, to so samo moje predstave. Hotela sem, da drugi odgovoarjajo za moje slabe dneve, da ni tako, kot si želim, da me ne poslušajo, ker mislim, da je tako najbolje. Raje sem se upirala. Vendar čemu sem se upirala? Samo sama sebi in samo samo sebi sem si škodovala. Kako bi bilo lepo, ko ne bi reagirala na vse dobronamerne izjave staršev, kot da mi hočejo škodovat. Da, sedaj vidim to tako, še par dni nazaj, ko sem bila v najhujši reakciji v zadnjem času pa sem razmišljala drugače. Da, še vedno imam željo po smrti, vendar tokrat zaradi sebe, ker se počutim utrujena, utrujena od življenja. Kaj? Od življenja? Kaj pa je sploh življenje? Kako je človek sploh lahko utrujen od življenja? Da, tudi to sem ugotovila, da človek ne more biti utrujen od življenja, ampak od reakcij, ko preveč razmišljaš in ne živiš, ampak životariš. Življenje je namreč čudovito. Živeti je nekaj najbolj preprostega, je biti v tem trenutku, ter se zavedati sebe in svojega diha. Za vse ljudi je samoumevno, da pač dihamo. Da ne moremo drugače, kot dihati. Pa se sploh zavedamo tega diha? Včasih se, včasih ne. Jaz se ko sem sproščena in mi je tako super zavedam, tudi v tem trenutku pisanja, ko pa sem razburjena, evforična, žalostna, takrat pa se ravno ne zavedam dihanja. Spomnim se 3 leta nazaj, ko sem kolapsirala, pala v nezavest, da ko sem se prebudila, da sem slišala in se zavedala dihanja. Bil je presenetljivo zanimiv občutek. Slišala sem svoje dihanje, ki sem ga imela za samoumevnega.

Vendar zakaj ljudje razmišljamo o samomoru. Že jaz sem imela kar nekaj vzrokov. Vendar nekaj je bilo drugače od tistih, ki si res vzamejo življenje. Sama sem se bala narediti samomor, še sedaj se ga bojim, no pa tudi ne vem kateri način bi izbrala, ampak to je najmanj pomembno, ko imaš trdno voljo, ne boš razmišljal o načinu, boš samo naredil. Poleg tega sem jaz to razlagala drugim. Tudi to je znak, da pa mogoče v resnici sploh nočem si nič narediti, ampak samo iščem pozornost, pogovor, nekoga, ki bi me ujčkal in govoril, kako hudo mi je in kako so se vsi in vse zgrnili nad mano. Tudi večina drugih to počne zaradi tega. Ti ljudje želijo pogovor. Želijo nekaj, da se pričnejo počutiti bolje. Takrat je najbolje, da se jih postavi na realna tla. Nič ni narobe, če se jim reče, da naj kar naredijo samomor, ker so tako ali tako odgovorni samo sami zase. Mene je nazadnje prebudila čisto neka banalna stvar, in sicer menjava vloge. Vedela sem, da to se ne bo dobro končalo, ko sem dobila ta predlog, ker se poznam toliko, da rada pomagam drugim in kar čutila sem v sebi, kako se mi trga vsa ta napetost. In to še pred začetkom pogovora, torej pred menjavo vlog. Čeprav sama vem in poznam načine, kako in kaj narediti, da sploh ne pride do take situacije. Vem, da pozornost, ki jo iščem ko govorim o smrti in samomoru, da si jo lahko dam tudi sama, da pri ustavljanju teh misli pomaga dihanje in fizično delo. Vse to sem počela, vendar ko sem se vrnila v razmišljanje se je vse nadaljevalo. Zakaj? Ker nisem želela prevzeti odgovornosti za svoja dejanja. Za vse kar naredim ali pa ne naredim in s tem škodim sebi ali drugim, sem odgovorna samo jaz. Zavedam se tega, počasi, ampak se, začnimo se zavedati skupaj.

Če potrebujete pomoč ali nasvete se lahko vedno obrnete name.