Na velikanovem velikanskem vrtu, za velikansko hišo so rasle velikanske jagode. Rasle so tudi redkvice, korenje in repa pa špinača ter česen, paradižnik, krompir in radič, a od vsegaje imel  najraje jagode.
Z velikansko motiko jih je vsak dan pridno okopaval, pulil velikanski plevel in jih zalival z velikansko kanglo.

V velikanskem žepu, na velikanskih hlačah je imel velikanski robec, s katerim si je brisal velikanske potne kaplje z velikanskega čela. Opazoval je jagode, kako se bohotijo na soncu in nastavljajo svoje rdeče trebuščke žarkom, da bi bile še večje in še bolj slastne.

Kadar je bilo sonce najvišje, se je ulegel pod velikansko krošnjo velikanskega hrasta in iz velikanskega kozarca srebal velikanske požirke hladne limonade.
Takrat so se tudi jagode raje poskrile pod liste, da bi jih sonce preveč ne ožgalo in da bi od pripeke ne popokale.

Pozno popoldan, ko se je prijetno shladilo, je velikan zopet poprijel za motiko, malce razrahljal zemljó, izpulil kakšno bilkico plevela, ki je čez dan pokukala na plano, utrgal kak že zrel plod, papriko ali pa bučko za zelenjavno juho ali pa izkopal kak krompir in zalil žejne rastline.

Zvečer si je v svoji velikanski kuhinji v velikanskem lončku na velikanskem štedilniku skuhal belo kavo, jo nalil v velikansko skodelo, si odrezal velikanski krajec kruha in povečerjal.

Z velikansko zobno ščetko si je skrtačil velikanske zobe, si umil velikanski obraz, ga otrl z velikansko brisačo, se oblekel v velikansko pižamo ter zlezel pod velikansko odejo na svoji velikanski postelji.

Prej kot utegneš reči:
«Prismojena prežganka, prepečenec in prepeličje jajce niso pravšen prigrizek!«,
je velikan na velikanski pernici že drnjohal kot polh.
Kaj je sanjal ni znano, saj ni imel nikogar, ki bi mu zaupal svoje sanje.

To ga je včasih tako razžalostilo, da je točil velikanske solze, te pa so mu tekle po velikanskih licih.
Nekoč, ko je imel svoj velikanski obraz zakopan v svoje velikanske dlani ter razmišljal kako osamljen je, je slišal mil zvok gosli, ki je prihajal nekje z njegovega vrta.

Sledil je zvoku in za grmovjem pod majčkenim listom ugledal čisto majčkenega črnega murenčka v majčkenem fraku, ki je igral na majčkeno violinico.
Oči so mu kar zažarele!
Malega bitjeca se je namreč zelo razveselil. Morda pa mu le ne bo treba vse dneve preživeti povsem sam!

Murenček je bil tako zatopljen v igranje, da velikana niti opazil ni. Vedel je, da je še prezgodaj, da bi se zmračilo. Mislil si je, da je sonce zakril kak oblak.

Ko je umaknil majčkeni lok z majčkenih gosli in se ozrl proti nebu, je s svojimi majčkenimi očmi le ugledal velikana in debelo pogoltnil slino, saj kaj tako velikega svoj živi dan še ni videl.
Malo se ga je celo ustrašil, ko pa je bil tako gromozanski.

Vendar, ko je videl, kako zvedavo si ga ogleduje in se mu prijazno smehlja, je tisti prvi strah povsem izginil. Njegov prijazen obraz je razkrival, da želi biti njegov prijatelj in zaščitnik. Po njegovi opravi je sklepal, da je prav on tisti, ki tako lepo skrbi za ta vrt, ga čuva in neguje. Čutil je, da mu ne želi nič slabega.

Velikan se je nasmehnil na vsa usta, utrgal najbolj rdečo jagodo in jo ponudil majčkenemu murnu. Za ves teden je zadostovala, tako lepo okrogla je bila.

Velikan je bil zelo zadovoljen, da ima nekoga, s katerim lahko deli svoje jagode, in mu lahko pove kaj se mu je sanjalo, murnu pa se je zdelo sila imenitno, da ima poslušalca, ki tako odkrito uživa v njegovih skladbah.

Tako je velikan čez dan okopaval svoj vrt, malce počival, pa ponovno vrtnaril, muren pa mu je vseskozi godel, da je šlo delo lažje od rok. Sčasoma sta postala največja prijatelja, četudi je bil velikan ogromen, muren pa čisto droben.

Vrtnar je po svojem prijatelju murnu poimenoval prav posebno vrsto jagod, ki so bile sila sočne in sladke ter povsem temne rdeče, muren pa je za svojega prijatelja vrtnarja spesnil prav posebno skladbo, ki mu jo je igral zvečer, kadar sta se odpravila spat.

Skladba je bila tako prijetna, nežna in topla, da mu jo do dandanes še ni uspelo odigrati do konca, saj sta oba vmes zassss … pala.