Jeseni 2012 se je skupina štirih piranskih foreštov odpravila preko mestnih meja, ki jih je nekoč določalo obzidje, v garažni hiši nad njim sedla v mali stari avto in se podala v neznano. Odločili so se namreč raziskati zaledje naše Istre in svoja odkritja deliti z javnostjo. Na tej povezavi je veliko več o Abitantih! Ne verjamete? Pa vseeno poglejte...

Abitanti - tišina govori...

“Vas ni mrtva, nikjer ne straši, kamnite hiše v vasici so v večini zgledno urejene, srečamo žive prebivalce, celo pogovarjamo se z njimi!”

Risba domačije Grondali.

Na drugo avanturo v zaledje Istre sem se odločil iti pripravljen in podprt z vsemi možnimi informacijami. Že nekaj dni pred odhodom sem začel na internetu intenzivno zbirati podatke o Abitantih, novice o dogodkih na tem koncu Slovenije in  zanimive zgodbe, ki mi bodo podlaga za ogled, izbiro motivov in razmišljanje o tem, kakšna je dejanska situacija na kraju samem.

Prve informacije, ki sem jih našel, niso bile nič kaj vzpodbudne:

• “Zaradi odročnosti vasi se je prebivalstvo izselilo, celotna vas je od leta 1987 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena in uvrščena v Register nepremične kulturne dediščine” – Wikipedija
• “Ta lepa, napol porušena vasica je danes prazna, saj v njej ne živi nihče več za stalno.” – Mestna občina Koper/Turizem
• “Zapuščena vasica Abitanti” – Uradni slovenski turistični informacijski portal slovenia.info
• “Zapuščena vasica Abitanti – Abitanti se nahajajo le nekaj deset metrov od meje s Hrvaško, do njih vodi cesta izpod Črnega Kala, mimo Gračišča in Gradina. Danes zapuščeno vasico oživi maja vsako leto tradicionalna mednarodna likovna kolonija.” –  KD Capris

Obeta se nam torej obisk v »mestu duhov«, ni prebivalcev, mogoče celo straši, srhljivo …

V Wikipediji piše: “kulturni spomenik lokalnega pomena in uvrščena v Register nepremične kulturne dediščine”. Zanimivo. Brskal sem dalje. Na spletni strani ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport sem našel še več podrobnejših informacij: “Strnjena vas z ohranjeno tlorisno mrežo in večino materialne substance. Kamnite stavbe z bogatimi arhitekturnimi elementi, predvsem baladurji, nosijo pečat oblikovanja 19. stol. Dvorišča so kamnito tlakovana. Ob vstopu v vas sta vodnjak in kapelica. Datacija enote: pozni srednji vek, 19.stol. PRISTOJNOSTI: Območna enota ZVKD Piran”

Zame kot slikarja je bila to zelo vzpodbudna informacija. Imel bom možnost risati motive s kamnitimi stavbami, z bogatimi arhitekturnimi elementi, predvsem baladurji, ki nosijo pečat oblikovanja 19.stoletja. Poleg tega pa še vodnjak in kapelica ob vstopu v vas, ja, pa hrast, star več kot štiristo let.

Zelo obetavno. Odločil sem se tudi, da se podučim iz prve roke, kaj sploh je varstvo kulturne dediščine. Na spletni strani ZVKDS > Varstvo kulturne dediščine sem našel sestavek “Pomeni varstva kulturne dediščine” in že prvi stavek me je navdušil:

“Bistvena razlika med tradicionalnim in sodobnim varstvom dediščine je v razumevanju, komu varstvo služi.”

Obnovljeni vodnjak

Fantastično, vse imamo zapisano, stroka obvladuje situacijo, Abitanti so zaščiteni. Pomirjen, sveže kulturnovarstveno ozaveščen sem se pripravil na odhod. Oborožen z vso potrebno opremo / svinčnik, šilček, radirka, papir … / in znanjem o lokalnih razmerah sem se z ostalimi “avanturisti” srečal na standardni lokaciji v Kavarni Piran na Tartinijevem trgu. Natančno po predvidenem urniku smo se odpravili v Abitante, kjer smo bili ob tretji uri dogovorjeni z Gracijanom Peričem. Vreme je bilo kislo, rahlo je pršelo, nič kaj optimistično nismo bili razpoloženi. Parkiramo ob uvozni cesti v vas.

Potem pa presenečenje! Vas ni mrtva, nikjer ne straši, kamnite hiše v vasici so v večini zgledno urejene, srečamo žive prebivalce, celo pogovarjamo se z njimi, prijaznimi domačini. Takoj se lotim dela. Naredim krajši sprehod po vasi in si izberem nekaj zanimivih motivov. Pričnem risati. Počasi začnejo kamnite hiše in okolica dobivati svojo podobo na papirni podlagi. Uživam ob ohranjeni arhitekturi in zanimivih detajlih na hišah.

Mislim pa, da bi vse skupaj izgledalo preveč pravljično, če ne bi bilo nič narobe. V “kulturnem spomeniku lokalnega pomena” sem, na svoje veliko presenečenje, opazil “novogradnjo”, ki s prejšnjimi teksti o ohranjanju in varstvu naravne dediščine nima nobene povezave. “V strnjeni vasi z ohranjeno tlorisno mrežo in večino materialne substance” sem namreč zagledal nekaj, podobnega transformatorju oziroma zgradbi, ki z Abitanti nima veliko skupnega. Odločil sem se, da tega motiva ne bom risal, vam pa dajem na ogled fotografijo.

Tako se je zame končal obisk prijetne mirne istrske vasice Abitanti, ki jo nekaj zanesenjakov vztrajno obnavlja in oživlja. Želim si, da bi jim priskočili na pomoč tudi tisti, ki tako ali drugače odgovarjajo za razvoj tega dela Slovenije. Veliko dela me še čaka, da dokončam vse risbe in naredim še kakšen akvarel. Obljubil sem jih domačinom ob prvi priliki, ko se vrnem na obisk k njim.