»PREAMBULA«: tale zapis zna biti mestoma šokanten (zaradi primerov, ki niso kar izmišljeni in »iz trte izviti«), vendar: zapis je dobronameren in bo marsikomu odkril nove dimenzije razumevanja (bodisi svojih ali pa tujih) paničnih napadov.

Panika pomeni neko brezglavo/brezrazumsko obnašanja – bodisi enega človeka/osebe, ali pa množice/skupine ljudi. Za paniko je značilen strah, ki ohromi razumsko reakcijo, spotakne trezno/pametno razmišljanje – oz. logiko razmišljanja poruši. Kadar govorimo o paničnem reagiranju v smislu retorične fraze, to ne pomeni isto, kot če v jeziku psihopatologije (psihiatrije, psihologije, psihoterapije) govorimo o paničnem napadu. Panični napad je nekaj, kar sicer zadane misli, miselni sistem – le-ta se poruši, postane stihijski/konfuzen/zmeden/iracionalen – ampak bistvo paničnih napadov je, da se pojavijo telesni/fiziološki simptomi/anomalije: dušenje, morda davljenje, omotičnosti, tremor/tresenje, srčna aritmija oz. pospešeno bitje srca, potenje (hladen pot), morda mravljinci, kurja polt, povečan tonus (npr. težke noge) in še marsikaj telesnega/fiziološkega, kar je težko opisati – tu je še občutek okrnjenosti/omračenosti uma in strah, kaj (vse še) bo oz. strah pred smrtjo.

Laično sicer lahko rečemo, da se panični napad pojavi v trenutku, in nič (laično videnega/ugotovljivega) ga ne napoveduje. Vendar je pod psihoanalitičnim »mikroskopom«/»lupo« kontekst veliko bolj zapleten in tudi (etiološko/vzročno) smiseln/logičen. Panični napadi so navadno kratkotrajni – od nekaj minut, do ure, ali celo več – lahko pa trajajo, torej se razvlečejo, na neko daljše obdobje; vse je odvisno od etioloških/vzročnih temeljev, ki so (načeloma) infantilni (vezani na neke travmatične/stresne dogodke iz otroštva) ter od načina in »kvalitete« aktivacije obrambnih mehanizmov. Pri paničnih napadih ni najhujše to, da se telo odzove z neko fiziološko reakcijo, pač pa je zagatna in stresna misel, ki se razvije med fiziološkimi simptomi/reakcijami in po njih. Pogosti panični napadi porušijo miselni sistem, ki postane nemiren, nihajoč, celo (generalizirano) fobičen oz. anksiozen (zastrašen). »Paničar« živi v nenehnem strahu oz. pod napetostjo pričakovanju, ali bo »strela z jasnega« (paničen napad), spet udarila. Problematično je nehotno in nenehno pričakovanja, včasih pa je zagaten tudi sam učinek pričakovanega napada. »Paničar« nekako ve oz. (lahko) intuitivno sluti, kaj – katere situacije, dogodki, prostori, mesta – mu sproža paničen napad. Včasih se lahko moti, vendar je »paničerjeva« obrambna strategija lahko precej dodelana; včasih pa se »paničar« tudi zakalkulira in zavozla. Izogibati se lahko začne vsega, kar sluti, da bi mu lahko sprožilo panični napad. Na tak način in po tej logiki se izolira od marsičesa, in za okolico/soljudi pogosto izpade čuden, morda asocialen – vendar ne asocialen po klasični etiološki/vzročni logiki, pač pa posledično (zato, da bi se ognil morebitnega paničnega napada). Takega »paničarja« v resnici ni strah ljudi/družbe, pač pa paničnih napadov, za katere ne ve, kaj točno jih sproža – in izolira se od družbe (ostaja »zaprt« doma) preventivno. In vsega tega »posledičnega« ne smemo zamenjevati s socialno fobijo oz. disocialnimi (osebnostnimi) motnjami (»izogibajoča osebnostna motnja«), ki se tudi napaja iz (travmatičnega) otroštva. »Paničarji« imajo tudi »strah pred strahom«, ki je značilen tudi za generalizirano fobičnost, ki ima drugačno etiološko/vzročno infantilno/potlačitveno ozadje, kot je značilno za klasičnega »paničarja«. »Paničarja« navadno zaznamuje eno dogodek iz otroštva ali pa sklop podobnih/enakih frustrirajočih/paničnih dogodkov (npr. ponavljajoča se spolna zloraba), ki so se mu vgravirali v psiho, v (infantilni) miselni odtis. Panika v odraslosti je (v resnici) zgolj simbolno nasledstvo prve oz. »predprve« panike, ki jo je otrok (enkrat) doživel oz. (pogosto) doživljal v otroštvu. Paniko v odraslosti klasičen »paničar« doživlja zaradi sprožilca, ki je simbolno-asociativno povezan s »prvim« dogodkom oz. (večimi, ponavljajočimi) »prvimi« (potlačenimi, frustracijskimi/travmatičnimi dogodki.

Ker so tile moji »psihopatološki« blogarski zapisi namenjeni ljudem – tudi »paničarjem« – da se bolje razumejo, ali pa razumejo svoje bližnje, bom navedel nekaj primerov, ki jih sam poznam (so iz moje »ordinacije«/posvetovalnice, so pa malce modificirani/zakodirani, lahko pa bi bili povsem stvarni/resnični):

• Ženska, ki je bila kot deklica spolno (oralno) zlorabljena (enkrat ali večkrat), bo verjetno dobila panične napade dušenja in/oz./ali davljenja (morda tudi bruhanja) – ta dva (fiziološka) izraza/simptoma je treba ločiti – v asociativno podobnih situacijah/okoljih, kjer je nekoč doživela spolno/oralno zlorabo. Sprožilec je lahko neka situacija, okolje oz. nek asociativni moment/kontekst, ki se simbolno (transferno) oživi v asociativno podobni situaciji v odraslosti. Npr.: če je deklico »v igri« oralno zlorabila skupina »domačih« (deklici poznanih sosedovih) fant(ičk)ov (ali bratov) in skupina tujih/»gostujočih« fant(ičk)ov, ki se je z »domačimi« fanti v seksualni »igrici« z deklico) (z)družila, lahko dotična deklica v odraslosti (morda že med puberteto) doživi svoj prvi pravi panični napad ob gledanju kakšnega TV športnega prenosa (npr. reprezentančne košarke, ali ulične košarke »tri na tri«), kjer igrajo »domači« in »gostje« (morda celo gledališke/odrske igre). Asociativni moment/link/vez bi bil »domači« (in »igra«) – v smislu: domači/sosedovi fantje (morda bratje), ki so deklico nekoč (v igri) spolno/oralno zlorabili, imajo simbolno zastopstvo v domači (športni/košarkarski) ekipi, ki »(se) igra« s tujimi/»gosti«, ki so simbolni zastopniki tistih »tujih/gostujočih« fant(ičk)ov, ki so deklico (skupaj z »domačimi«/sosedovimi fanti(čki), ki so deklico nekoč spolno/oralno zlorabili. Simptom panike bi lahko bil predvsem dušenje, razbijanje/aritmija srca, slabost/bruhanje ipd., ker je deklica »(pred)prvo paniko« z istimi fiziološkimi občutki, ki so (ji) v odraslosti pridobili status simptoma (kot vrnitve potlačenega). Pri oralni spolni zlorabi je temeljni atribut dušenje (in morda bruhanje), morda tudi davljenje ter razbijanje/aritmija srca. Dušenje zato, ker deklica pri »(pred)prvi« paniki/šoku, torej pri prvi spolni/oralni zlorabi ni mogla dihati, ker je imela v ustih/grlu penis. Bruhanje zato, ker ima neumit penis duh/vonj in okus – če so ji ejakulirali v usta, pa je (panično) bruhanje/slabost posledice tistega gnusa oz. želje/misli, ki jo je deklica (energetsko/libidinalno) hiperinvestirano mislila, ko je z gnusom okušala in požirala spermo (»pokvarjeno mleko«). Davljenje v paničnih napadih je navadno/lahko posledica tistega davljenja (morda preventivnega), ki ga je izvajal – moški/fant/pedofil – če ga je deklica med oralno zlorabo branila z ugrizom v penis. Asociativni sprožilec je v takšnih primerih – gledanja (bodisi TV) športnega prenosa (morda posnetka, ali celo igre, spremljane s tribun) sodnikov žvižg/znak za začetek igre (sprožilec je lahko tudi začetek gledališke/odrske predstave/igre). Začetek igre v bistvu pomeni tisti začetek fizioloških težav, ki jih je deklica doživljala med spolno zlorabo (v otroštvu), torej »igro« domačih/sosedovih in tujih/gostujočih fant(ičk)ov. IN DA NE BO POMOTE: navadno se spolno zlorabljeni otroci (predvsem deklice, pa tudi dečki) ne spomnijo svojih spolnih zlorab, ker jih obrambno potlačijo. To pa ne pomeni, da je vsako dušenje in/oz./ali davljenje (ali bruhanje/slabost) med (mini) paničnim napadom ali fobijo znak (oralne) spolne zlorabe. Npr.: otrok, ki je nekoč mislil, da je paradižnikov kečap kri, torej, da si ljudje na pico dajejo kri – in se mu je to nekoč šokantno gnusilo –, bi/bo doživel mini panični napad oz. hud gnus (slabost, razbijanje srca … – pravo malo fobijo), če bi bil prisiljen jesti paradižnikov kečap oz. če bi bil predenj na mizo postavljena s kečapom prelita jed).
• Oseba – bodisi ženska ali moški – ki je kot otrok videla seks med staršema, v katerem je oče »ubijal« mamico, ta pa se je – sicer od naslade – drla in hropela, kot bi jo iz kože dajali oz. ubijali, bo lahko doživljala panične napade v tistih/takih situacijah, ki jo asociirajo na šok, ko je kot otrok videla to »nasilje« očeta nad mamico. Če je ta prvi oz. »predprvi« (panični) šok, doživet v svoji psihični realnosti, doživljala npr. v šotoru – ali npr. med vožnjo v vlaku/spalniku ali v kakšni počitniški/avto/kamp prikolici, se takšni, za paniko dispozicionirani osebi, lahko panični napadi sprožijo v asociativno podobnih situacijah, kontekstih – morda ob gledanju filmov, scen (bodisi v kinu ali po TV), ki so podobne sceni »(pred)prve« panike/šoka. Asocaitivni moment, ki v odraslosti pri dispozicioniranem »paničarju« sproži prvo paniko – v strogo teoretskem smislu pa vselej drugo (vsak prvi panični napad je v resnici vselej drugi; prva panika/šok je v resnici travmatični dogodek iz otroštva). V prvem primeru je lahko sprožilec kamp, kjer so šotori, ali pa npr. soočenje s posteljo (z zavesami), ki je (asociativno) podobna šotoru. V drugem primeru paničnega napada pa je lahko sprožilec (ki se ga »paničar« seveda ne zaveda) počitniška/avto/kamp prikolic, ali pa tudi vožnja v kupeju vlaka, morda vstop v letalo, avtobus, tramvaj, morda prva vožnja s podzemno železnici, kjer je prisoten efekt teme, ali celo vožnja z vlakom skozi tunel/temo (asociativno podobna vlaku ali prikolici je tudi gondola ali kakšen adrenalinski simulator v zabaviščnem parku). Atribut prvega šoka, ki ga je otrok videl, ko je videl očetovo »ubijanje« matere (med seksom) je bila tema/noč. Simptomi panike osebe, ki je kot otrok morda le enkrat ali oz. najverjetneje pogostokrat videl/videvala (sado-mazo) seks med mamo in očetom, so vezani na razbijanje/aritmijo srca, potenje, tresene, anksioznost, nedefiniran strah ipd. (ne pa na dušenje/davljenje, niti ne na bruhanje – razne, če je otroku šlo nekoč na bruhanje, ker ni mogel prebaviti tistega, ker je videl, ali če je mamo videl, med oralnim seksom). Bistvo takšnega otrokovega videnja/videvanja ni sam dogodek, pač pa drama (šok), ki si jo ob dogodku otrok ustvari v svoji glavi/možganih, bolje rečeno mislih. V resnici je pomembna psihična realnost oz. miselni odtis, ki ga v otroku zapusti nek (prvi/infantilni/potlačeni) dogodek. V računalniškem jeziku bi se reklo, da je pomembno koliko (kilo/mega/giga) bytov psihe/spomina mu na hard disku zavzame/pokuri takšen/določen (šokantni/dramatični) dogodek. Šteje torej libidinalna ekonomija – torej: koliko libida/energije/»bencina« je »ulitega«/»zlitega«/(hiper)investiranega v določene misli, ki mislijo dotični »prvi« (šokanten/dramatičen in potlačen/infantilen) dogodek. Od tega je torej odvisna intenzivnost »prve« panike (ki je v resnici – strogo teoretsko gledano – vselej druga). Panika je lahko torej prava panika, lahko pa je zgolj neko nedefinirano nelagodje/neugodje, ki prav tako nakazuje, da se je v otroštvu otroku/osebi zgodil nek neprimeren (pred)dogodek, ki botruje paniki, ki se pojavi v odraslosti, lahko že med puberteto.
• Kot tretji primer bom navedel primer ponesrečenega separacije/oddvajanja (od mamice) – bodisi v povezavi z varovanjem pri neki osebi/družini ali pri prehoda v institucionalno, torej vrtčevsko/jaselsko varovanje. Določeni tipi otrok/dojenčkov, ki so imeli prvo leto starosti ekskluzivno in non-stop pravico do »polimorfne perverzije« (uživanja) z mamico, imajo lahko probleme pri prehodu v koncept varovanja pri tuji osebi/družini ali pa inštituciji, kakršno predstavlja vrtec (s svojo podružnico, ki se ji reče jasli). Separacija je za dojenčka vselej dramatična/šokantna. Če je separacija oz. prehod v vrtec/jasli za nekega otroka preveč šokanten, torej da ga po enem tednu ali mesecu ni mogoče privaditi na milje vrtca/jasli, in se po enem tednu/mesecu še vedo panično/neutolažljivo joka in se na novo okolje (postopoma) ne prilagodi (se ne socializira), se taki – za paniko dispozicioniranem otroku/osebi – lahko zgodijo/dogajajo panični napad pri kakršnemkoli prehodu v kakršnokoli/katerokoli (novo) inštitucijo; vendar se to zgodi šele v odraslosti. Pri nekaterih bi bila lahko aktualna že srednja šola ali kakšni prepisi na druge srednje šole, tu je prehod na fakulteto, morda pa tudi vključitev v kakšna društva/ustanove/inštitucije, vpisovanje na razne tečaje. Aktualen je prehod na prvo delovno mesto, ki je lahko pospremljen, če ne celo kar onemogočen prav zaradi izbruha oz. množice (permanentnih) izbruhov paničnih napadov. Taki, za paniko dispozicionirani osebi, se zgodi asociativna povezava s »(pred)prvo« paniko oz. šokom. Mehanizma, ki ju je Freud predstavil v svoji Interpretaciji sanj (1899) sta premeščanje/premestitev in zgoščanje/zgostitev oz. »(z)miksanje«.

Če v diskurz/razlago vpeljemo še fobije, moramo reči, da je med paničnim napadom in fobijo neka temeljna razlika – v tem, da »paničar« v resnici ne ve, česa ga je strah. Ima grozljive občutke – po podobne kot fobik –, pa jih ne zna pojasniti in ne ve, od kje prihajajo. Ve le to, da bi naredil vse na svetu, da bi se ognil situaciji, kjer na dan bruhajo (fiziološki/telesni in psihični) simptomi, torej vrnitve potlačenega. Fobik pa natančno ve, česa se boji – npr. kač, pajkov, tunelov, viaduktov, zaprtih prostorov, klovnov, višine, ljudi/množice/družbe, letala oz. vožnje z letalom … – čeprav: ravno strah pred letenjem je težko locirati enoznačno med fobije ali med sprožilce klasičnih paničnih napadov. »Paničarji« pa načeloma (sploh) ne poznajo svojega etiološkega/vzročnega jedra; nekateri niti ne vedo (niso dovolj pozorni), česa se (se sploh) bojijo in/oz. kaj jih (sploh) pahne (sproža) v paniko. »Paničarji« se ne boji npr. vlaka (nove inštitucije), pač pa se nedefinirano/anksiozno/tesnobno »boji« situacije – npr. v vlaku ali novi inštituciji. Fobik se izogiba svoje »nočne more«, npr. kače, ker se je vseskozi in že v naprej »panično« boji. »Paničar« pa sprva (sploh) ne ve, ali ga bo zgrabila panika ali ne – prej se ne boji (boji se panike in ne vlaka/insitucije, nekateri se bojijo situacije, ko ne morejo zbežati, se umakniti, npr. v letalu). Panika (mu) bruhne na plano iz nezavednega, t. r. (pride) »od nikoder«. Ampak potem, ko doživi paniko, se ga ne da pripraviti, da bi šel v isto situacijo (vlak, prostor, institucijo …). »Paničarji« (anksiozno/preplašeno) čaka, ali ga bo (grozljiva) panika zgrabila ali ne – in potem ga zgrabi; fobik pa točno ve, česa se boji. »Paničarji« pa se kvečjemu »nauči bati«, straha/anksioznosti se navzame, ker ima »strah pred strahom/paniko«. Čustvo panike je tako megalomansko in kompleksno strukturirano, da je strah pred strahom/paniko čisto spontan/logičen in po svoje (teoretsko) pričakovan.

Etiologiji (vzročnost) paničnih napadov in fobij se (načeloma) razlikujeta – včasih pa je tudi težko ločiti med fobijo in paničnim napadom (npr. ko gre za fobijo pred letenjem ali pred tuneli/zaprtimi prostori). Ne gre toliko za to, da so pri »paničarju« v ozadju (konceptualno) drugačni dogodki kot pri fobiku. Bolj gre za to, da je miselni odtis (miselna dejavnost) pri fobiku pri »(pred)prvih« (vzročnih) dogodkih drugačen kot pri »paničarju«. Tudi obrambni mehanizmi se pri pri fobiku drugače aktivirajo kot pri »paničarju«. Potlačitve so drugače koncipirane. Načeloma se pri (klasičnem) fobiku potlačitve sploh ne zgodijo, pač pa se fobik – ki se boji npr. kač – boji že »od nekdaj«, torej od otroštva. »Paničar« pa se do pubertete ali pa do (zgodnje) odraslosti nič ne boji – panični napad »pade iz neba«, povsem nepričakovan, kljub temu, da so simptomi (fiziološka občutenja) lahko pri obeh zelo podobni. Etiološko gledano panični napadi lahko gravitirajo v oralno, analno in falično fazo – takratne dogodke doživi potlačitev (najhujše in najbolj trdovratne so oralne potlačitve/panike, sledijo  analne, nato potlačitve, ki so se zgodile v falični fazi, nazadnje so tu še posfalične/postojdipalne potlačitve); fobik pa se nečesa boji celo življenje in straha (neljube situacije) v resnici nikoli ne potlači (tako kot »paničar«). Rekel bi – a za to nimam posebnih dokazov (in ne vem, če jih sploh kdo ima) – da fobije nastajajo v falični in postfalični/postojipalni fazi. 

Tudi »zdravljenje«/»saniranje« obeh psihičnih anomalij/»bolezni« je različno. Panični napadi so bistveno bolj zapleteni za terapevta kot fobije. K paničnim napadom oz. »paničarjem« je potrebno pristopati z več (psihoanalitičnega/teoretskega) znanja, razumevanja, več napenjanja možganov/misli. »Paničarji«, torej panični napadi, so bolj zapleteni, več iznajdljivosti in psihoanalitičnega (in psihoterapevtskega) znanja je potrebnega za sanacijo/zdravljenje. Fobik se lahko zgolj izogiba fobičnim situacijam, ali pa se »natrenira« soočati s (svojo) fobijo. Panični kontekst je kompleksnejši, bolj nezavedne in bolj simbolen in tudi terapevtsko bolj zahteven/zapleten.

Osebne bi se »paničarjev« lotil – in se jih lotevam – bistveno drugače, kot je to navada v »naših krajih/logih«. Najti je treba jedrni/rojstveni/esencialni moment/vzrok – t. i. »prvi dogodek« – iz katerega izvira oz. se napaja panika. Prvi izbruh panike je (v resnici) vselej (že) drugi. Neko se je nekje (že) nekaj zgodilo, nekaj kar je zavesti (in terapevtu) neznano. Psihoterapevt mora razumeti vso psihoanalitično logiko t. i. »realne realnosti«, ki je nezavedna, po vrhu pa še simbolno simbolna. In ravno iskanje »prvega dogodka« je najzahtevnejše/najtrdovratnejše. Če se najde »prvi dogodek« postopek pravega/resničnega zdravljenje lahko steče. Razno »lepljenje obližev« v obliki nekih modnih (postopnih in dolgotrajnih) psihoterapij je največkrat dokaj neučinkovito. Hipnoza je pri iskanju jedrnih vzrokov paničnih napadov v resnici najučinkovitejša – vendar predvsem za tiste, ki so za hipnozo (zelo) dojemljivi. Odrešilna je oz. naj bi bila katarza oz. (fatalno) spoznanje/uvid, od kje se panika (v resnici) napaja. Včasih trdovratna (oralna ali analna) panika (kot simptom) vztraja in si pridobi status sintoma, kot bi rekel Lacan.

In če koga zanima moje »drugo mnenje« o svojih paničnih napadih (ali fobijah) …   »ordiniram«/svetujem (dajem »drugo mnenje«), da ne rečem, da (na izrecno željo tudi) terapiram  v Trbovljah, v zadnjem času pa tudi v Ljubljani (na Masarykovi 23, ob sredah). Ampak je kar gužva, in se je treba naročat (to sredo imam že polno).