V dosedanjih štirih delih sem obdelal marsikaj iz registra psihopatije/psihopatologije, kar osvetljuje intervencijo psihoanalize v razumevanje psihopat(olog)ije. Prvi deli so osredotočeni na metodologijo in/oz. kritiko (psihiatričnega) diagnosticiranja. Obdelal sem panične napade (in delno fobije). V tem zapisu bom (teoretsko) ugriznil v »mejno osebnostno motnjo« (MOM, angl. border-line). Psihoanaliza namreč gleda na to osebnostno motnjo drugače kot klasična psihiatrija. Včasih je bila psihoanalitična diagnoza za osebnostne motnje »karakterna nevroza«. MOM o katerem bo govora v tem zapisu, bi lahko rekli zgolj eden od derivatov osebnostne motnje. Atributa »mejna« v bistvu pomeni, da »motenec« občasno prestopi mejo nevroze in začne razmišljati z zelo spodletelo, torej psihotično logiko. Nima sicer prisluhov in halucinacij, vendar pa je njegov sistem razmišljanja kontaminiran s spodletelimi občutki/mislimi.

Za MOM – mišljena v širokem smislu – sem rekel, da je široko obsežna diagnoza, ker presega klasično nevrozo in prehaja kar v »karakterno nevrozo«. Sam sem jo razdelil na tri skupine oz. tri faktorje, ki jih je mogoče naprej faktorizirati oz. taksonomizirati/klastrirati. V ožjem smislu, se MOM kot diagnoza uporablja – dokaj (pre)drzno (tudi po mnenju Slavka Ziherla, nekoč vodilnega slovenskega psihiatra) – za posebno skupino osebnostno (z)motenih ljudi.

MOM (v ožjem pomenu besede/kratice) se s svojimi simptomi vzpostavi v pozni puberteti ali zgodnji odrasli dobi (v začetku dvajsetih let). MOM pa se z določenimi simptomi oz. določenimi posebnostmi lahko opazi že prej. Glavni značilnosti te osebnostne motnje sta impulzivnost/agresivnost in (čustvena) nestabilnost (lahko zgolj na nivoju psihične realnosti). Osebe s to motnjo nenehno nihajo v razpoloženju, interesih (zanimanjih, preokupacijah, hobijih) in (partnerskih, profesionalnih, prijateljskih, tudi terapevtskih) odnosih. Nihanje v razpoloženju predstavlja obdobja običajnega čustvovanja, ki ga nenadoma zamenja obdobje intenzivne anksioznosti, žalosti/obupa in potrtosti ter krize identitete; mogoča so tudi obdobja neobvladljive jeze (posebno pri moških pride jeza do izraza tudi navzven). Bes in jezo prejmejo najpogosteje usmerijo na najbližje (starši, otroci, partnerji, terapevt). Samopodoba oseb z MOM je nizka – spreminjajo se tudi vrednote in cilji ter pričakovanja. Pogosto jih doleti nekakšno dolgočasje (neizpolnjenost, »nekaj ciljnega je te treba v življenju početi«) in občutki praznine. Čustvena nihanja otežujejo razvijanje trajnih/stabilnih (partnerskih, terapevtskih, prijateljskih, kolegijalnih) odnosov. Določeno osebo – terapevta, sodelavce, partnerja – lahko idealizirajo, a kaj kmalu se občutenja spremenijo (oseba postane kritizirana, pri njej najdejo številne slabosti, včasih kar čez noč). Za osebe z MOM velja, da mnoge življenjske kontekste vidijo črno-belo, torej (za)nihajo v skrajnosti.

Živeti s človekom, ki ima MOM, je nočna mora – »misija nemogoče«, »za znoret«, izčrpljujoče (»burnout«) - lažje jih je nosit, kot prenašat. Moški MOM-ovci imajo zaradi specifike v »Ojdipu«/kastraciji veliko agesivnosti, lahko tudi fizične, ženske pa so »težke« na drug način (kri partnerju/možu pijejo počasi, a vztrajno). Veliko znancev, staršev, prijateljev in predvsem partnerjev ne razume, kaj se dogaja z njihovim najbližjim, če z MOM (še) niso seznanjeni. Počasi pa spoznajo, da je pri MOM-ovcih treba pričakovati čustvene izbruhe, v obliki verbalnih napadov in čudnih obnašanj/reakcij (pošastno spodletela občutja ne ostajajo zaprta le v glavah MOM-ovcem, pač pa se izrazijo navzven). Če so partnerji (starši, otroci) nepripravljeni in nepoučeni, se – če so nesamozavestni – lahko čutijo sami krivi za marsikaj, kar jim očita »njihovi« MOM-ovci, kljub temu, da bi strokovno poučeni zunanji opazovalec videl, da težava ni pri/v njih, pač pa pri MOM-ovcih. Tistim najbolj nesamozavestnim se lahko hitro zdi – beri: dobijo občutek – da nič ne zmorejo narediti dovolj dobro za drugo osebo, za MOM-ovce (nenehno so deležni obtoževanja, vse naredijo/izrečejo narobe). Če so MOM-ovci starši, njihovi otroci v odraslosti postenejo zelo podobni svojim staršem, torej prav tako MOM-ovci. Parterji se lahko od MOM-ovcev umaknejo/ločijo, otroci pa ne. Nočna mora za otroke je, če je eden od staršev MOM-ovec, in določen tip osebnostne motnje lahko doleti potem (posledično) tudi otroka (vendar do manifestacije pride šele v odraslosti).

Strategija oz. pogosta reakcija najbližjih sorodnikov (predvsem partnerjev, morda staršev) na čustvene (agresivne) izbruhe oz. vedenje MOM-ovcev je umik (oz. izogibanje daljšemu druženju z MOM-ovci). Druga strategija je manj egoistična: partnerji lahko tudi sebe, svoje potrebe/želje/zahteve umaknejo iz registra realizabilnega. Rešitev je MOM-ovski kompromis: sekundarizirati je treba vse kar ni všeč MOM-ovcem; podrejanje (»njihovim«) MOM-ovcem, je za MOM-ovce edina logična in smiselna, za MOM-ovsek partnerske sotrpine pa nočna mora. Kakšne kariere se ob MOM-ovcu ne da delati. Imeti nek čisto svoj hobi, se ob MOM-ovcu ne da (ker: četudi pride do konsenza, se MOM-ovec ne da – izsilil bo svoje oz. nenehno izsiljeval, da bo končno uveljavil svoje zahteve, svoj prav).

Mnenja, ali MOM-ovcu sploh kaj pomaga, so deljena. Nekateri MOM-ovci lahko pridejo do določenih uvidov, na podlagi katerih se vsaj malo spremenijo – v tem primeru bi lahko govorili o nekakšen ponovnem/novem psihološkem rojstvu; drugi si pomagajo s tableti. Izboljšave so kratkotrajne – namreč: MOM-ovci vedno najdejo razlog za »napad«, vedno jim »črv« v misli naseli dramo, dramatiziranje in »kompliciranje« je t. r. neizbežno. Za partnerje (starše, otroke) pa so/bodo takšni MOM-ovi ekscesi vse bolj nevzdržni. Stres je nenehen in predstavlja način/»tehnologijo« »spravljanja (so)človeka ob živce (v grob)«. Absurdi so za svojce nevzdržni. Adut za (partnersko) preživetje z MOM-ovcem je seznanitev z vsemi podrobnostmi MOM – od etiologije (vzroka) do vseh značilnosti (in posledic). Detajlna seznanitev z razsežnostmi (simptomi) MOM omogočijo celostno razumevanje in določeno predvidljivosti in tolerantnost. Priporočljivo in celo neizbežno je, da svojci (partnerji, starši, otroci) iščejo kar največ informacij o MOM – sodelovanje s psihoterapevtom je t. r. neizbežno. Sorodnikom bo v olajšanje razumevanje dejstva, da bodo v odnosu z MOM-ovcem pričakovali in razumeli, da bodo deležni MOM-ovsek »norosti« (beri: neprijetnega/hipertrofiranega odziva), ne glede na to, kaj naredijo – MOM-ovec jim bo našel »črno za nohtom«, torej neko (nevzdržno) napako, ki jo bo v resnici sam iznašel, »izželel«, izsilil. Vsako besedo, ki jo bodo izgovorili v kakršnikoli malo bolj čustveni situaciji bodo MOM-ovci obrnili po svoje, sebi v prid/»korist«, torej (v resnici) sebi v škodo – zato, da bodo lahko (v vsakem primeru) podoživljali dramo/jezo iz otroštva. MOM-ovci t. r. vsako malo bolj čustveno napeto situacijo »izkoristijo« za to, da lahko (nezavedno) podoživljajo dramo iz otroštva (jo simbolno podoživijio), in najbližji (partnerji, ostareli starši, otroci, nekih dolgotrajnih prijateljstev tako nimajo, ker se hitro skregajo) občutijo ves osebnostni patos. In za (naj)bližje je to izjemno naporno – ker ne morejo verjeti, da »njihovi« MOM-ovci iz muhe takoj naredijo mamuta, ob najmanjšem konfliktu reagirajo burno, (libidinalno) hiperinvestirano. Sorodniki, predvsem tisti, ki vsakodnevno živijo z MOM-ovcem se morajo zavedati, da so precej omejeni pri vplivanju na te svoje MOM-ovce. MOM-ovce se ne da kar tako spremeniti, ali jim spremeniti mnenje/miselnost. So tako rekoč nespremenljivi/monolitni, čeprav se z leti v svojih ekscesnih/hiperinvestiranih čustvih malce umirijo, ker se na nek način utrudijo oz. izgorijo (naveličajo se svojih/lastnih burnih reakcij). Zato, da ti najbližji (partnerji) sploh preživijo morajo vsaj malo poskrbeti zase, za svoje potrebe, želje in interese. Če sorodniki/partnerji ne ohranijo svoje mentalne/čustvene trdnosti oz. »živcev«, svojim MOM-ovcem ne bodo mogli pomagati. Izdelati si morajo »strategijo preživetja« v življenju/partnerstvu z MOM-ovcem.

Psihiater in/ali/oz. psihoterapevt je tisti, ki MOM-ovcu pove, da »ni normalen«, torej, da sicer ni klasično bolan, je pa osebnostno/psihično (z)moten. In v sklopu sporočitve diagnoze oz./in v sklopu psihoterapije je potrebno MOM-ovcu postaviti neke okvirje/meje, znotraj katerih se naj poskuša MOM-ovec vrteti/operirati, se vesti/obnašati. Vpleteni, predvsem starši/parterji/otroci, morajo svoje meje/zahteve izraziti jasno in transparentno, najbolje da v sodelovanju s psihoterapevtom/psihiatrom. To sporočanje diagnoze in postavljanje meja je vedno delikatno in za MOM-ovca stresno, saj se (misli, da po krivici) počuti kot nor, sam pri sebi namreč močno čuti, da ni nor, in da z njim v bistvu ni nič narobe. In ravno to je največji problem MOM-ovcev. Namreč: svoje »norosti« in napornosti za okolico ne zaznavajo, je ne opazijo. Tudi popolnoma zgrešena, mestoma »psihotičnih« občutja ne prepoznavajo kot napačna. MOM-ovec misli in je iskreno prepričan, da je nekaj/vse narobe z okolico, ne pa z njimi. Svoje »napornosti« mnogi MOM-ovci – vsaj sprva – ne zaznajo (razen, če se potem o tem ne poučijo). Vpleteni, tisti najbližji sorodniki, ki dnevno živijo z MOM-ovcem, morajo – zato, da se jim ne zmeša, da ne znorijo/izgorijo – z mejami svojega MOM-ovca čim prej »seznaniti« in ga navaditi na »pravila igre (življenja, sobivanja)«. Mnogi MOM-ovci se teh »pravil igre«, iz spoštovanja do svojih najbližjih, sicer tudi skušajo držati, jih spoštovati; vendar se jim vedno znova dogodi, da njihova (intrapsihična) verzija resnice zmaga – črv jih prelisiči in jim vsili svojo/»psihotično« logiko. Vedno znova jih potegne v patos/norost in vedno znova se začnejo prepirati s svojimi najbližjimi. Ker gre pri MOM-ovcih za globljo osebnostno motnjo, tudi psihoterapija nikoli ni tako učinkovita, da bi se MOM-ovec pozdravil. Pozdraviti se ne more, ker ni bolan, pač pa ima osebnostno »deformacijo«/motnjo, ki jim poruši normalno čustvovanje. Slavko Ziherl je svaril, da so MOM-ovci oz. kar vsi osebnostno moteni klienti naravnost idealni za ustvarjanje negativnega kontratransferja pri terapevtu, kar terapevta najbolj izčrpa. Občasne supervizije so domala neobhodno potrebne – predvsem za neizkušene psihoterapevte.

Pri osebnostno (z)motenih ljudeh je (težko) otroštvo tisto, ki jim zagode. Prva (kontinuirana) travma/drama se je MOM-ovcem vgravirala v strukturo osebnosti/duševnosti, in te svoje specifike/anomalije/motnje nikakor ne morejo predrugačiti. Lahko se obnašajo normalno, le njihova notranja občutenja/čustva so na nek način patološka. Fenomen MOM je ravno v tem, da so MOM-ovce vedno na meji, med »milo« nevrozo in veliko bolj nadležno psihozo. Občutenja MOM-ovcem so mestoma resnično »nora«, torej povsem spodletela, napačna – nihče v identični življenjski situaciji ne bi imel takih »groznih« hiper-občutkov, kot oni. Jasno da ne, ker so imeli drugi drugačna/normalna otroštva, MOM-ovci pa ne. Bili so t. r. zavrženi otroci, ki celo otroštvo niso čutili topline/ljubezni (staršev) – nekateri so bili celo (tako ali drugače) zlorabljani. Problematična je predvsem odsotna ljubezen matere. Tisti, ki so ponotranjili (starševsko nenehno) grajo oz. krivdo, se v odraslosti tudi (samo)kaznujejo – v puberteti imajo tendence po samopoškodovanju/»rezanju« (predvsem dekleta). Problematični so otroci v reji, ki zagotovo niso prejeli dovolj materinske ljubezni. Največji problem za razvoj mentalnega zdravja je namreč manko oralne matere – torej matere v oralni fazi psihoseksualnega/libidinalnega razvoja. Nekateri MOM-ovci – ne vsi – imajo (zato) tudi samomorilne ideje/tendence in izjemno nizko samopodobo/samovrednotenji; jasno, ker jih nihče ni dajal priznanja, jih hvalil. Če se otrok (bodoči MOM-vec) obrambno/refleksno zateče v samohvaljenje (navadno se to naredi fantom) in se na ta način reši, kasneje (v odraslosti) dobimo klasičnega patološkega narcisa, ki ga nekateri tudi uvrščajo med MOM oz. OM.

Med MOM sodijo oz. gravitirajo tudi razne druge osebnostne/psihične motnje – npr. paranoidna blodnjava motnja, narcistična, histrioničn, shizoidna in shizotipska motnja in še kakšen derivat ponesrečenega otroštva bi se našel.

Zdravljenje mejne osebnostne motnje ne nastopi nujno, ampak je odvisno od izraženosti tovrstne motnje. Do zdravljenja lahko pride, če posameznik s to motnjo sam ugotovi, da ne zmore več normalno funkcionirati v vsakdanjih situacijah in da so oteženi odnosi z drugimi ljudmi, ali pa so nekateri simptomi preočitni (npr. depresija, anksioznost, tesnobnost, agresivnost …) Odločitev posameznika z (mejno) osebnostno motnjo za zdravljenje nastopi redko, saj ti ljudje pogosto niso kritični in prej vidijo problem pri (vseh) drugih ljudeh in/oz. okolici kot v svoji osebnosti. A prav lastna motivacija omogoča uspešno zdravljenje. Velikokrat pristop k zdravljenju spodbujajo bližnji ljudje, s čimer želijo osebi z mejno osebnostno motnjo zagotoviti kvalitetnejše življenje.

V kolikor je motnja zelo izražena in so odzivi posameznika nevarni za njegovo zdravje ali zdravje drugih ljudi, so v zdravljenje vključena zdravila. Vsekakor pa zdravljenje predstavlja psihoterapija. Preko nje posameznik z mejno osebnostno motnjo ozavesti svoja čustva in vedenje – kakšna so, zakaj nastopijo in kaj to pomeni za druge ljudi, katerim so namenjena. S tem se spodbuja kritičnost, kar omogoči postopno spreminjanje takšnih odzivov. Psihoterapija – če je psihoanalitično naravnana – prav tako pomaga odkrivati vzroke, ki so privedli do te motnje. Le-ti so oz. ostanejo – v klasičnem medikamentoznem oz. psihiatričnem zdravljenju –  pogosto skriti in zato imajo na posameznika še toliko večji vpliv.

MOM – in ostale osebnostne motnje – nikoli ni in ne more biti čista diagnostična kategorija. Psihiatri, ki tako radi diagnosticirajo, (»naspol«/»polovičarsko«) vedo, da je oseba lahko fiksirana na oralni fazi – v tem primeru dobimo antisocialno/disocialno OM, ki ima probleme s (socialno) prilagoditvijo (in optimizmom oz. življenjsko vedrino). Če je fiksirana na analni fazi, dobimo opsesivno-kompulzivno oz. anankastično OM. Fiksacija na falični fazi, pa pomeni histrionično osebnostno motnjo. Vendar je to resnično polovičarsko poznavanje psihoanalize oz. vpliva otroštva na odraslost oz. na osebnostne motnje. Problem npr. histrionikov in/oz. patoloških narcisov ni kar nekakšna fiksacija na falični fazi, kar pomeni veliko tekmovalnost, pač pa deficit v Nadjazu, kar je problem manjka oz. šibkosti ojdipskega očeta. Nepravilno razrešen Ojdip fatalno zaznamuje oba spola. Moški postanejo na ta način moralno nerazsodni, ženske pa v tem primeru – v objemu zavidanja penisa – pogosto zapadejo v možatost, faličnost.